Ormož: Zgodba rejnice in kriminalista
V ormoški knjižnici so se odločili za spoznavanje zanimivih ljudi iz domačega kraja po metodi živa knjiga, kar pomeni zavedanje, da kakor koli so knjige bogate z zgodbami, tako tudi med nami živi mnogo ljudi, ki imajo svoje zgodbe, ki bi si zaslužile mesto v knjigi, vendar še niso zapisane, verjetno tudi nikoli ne bodo, so pa doživeto izpovedane iz ust ljudi, ki so o njih pripravljeni govoriti. Namen žive knjige je, da se odpirajo tabuji, preprečujejo predsodki, stereotipi.
V goste so povabili rejnico Boženo Tot, ki je v pogovoru z obiskovalci delila tiste lepe, pa tudi manj lepe in celo težke trenutke ob vzgajanju rejniških otrok, in Stanka Ivanuša, upokojenega kriminalista, ki je prišlekom izpovedal osuple zgodbe iz svojega poklicnega življenja, po drugi strani pa jih v vlogi lokalnega turističnega vodnika nasmejal z anekdotami iz domačega okolja.
Rejnica Božena je spregovorila o svojem čudovitem, pa vendar težkem in odgovornem poslanstvu, o skrbi za otroke, ki v svojih matičnih družinah nimajo dobrih, kaj šele idealnih pogojev za popotnico v zdravo odraslost, o tem, kako jo kličejo otroci, o dilemah mam in očetov, njeni vlogi mame v odraščanju rejniškega otroka, do tega, kako se spopada s travmami, ki jih otroci doživljajo, ko pridejo hudi trenutki, saj otroci prinesejo s seboj iz svojega otroštva marsikatero težavo, ki vpliva na njihovo nadaljnjo življenje in njihove lastnosti.
So zgodbe iz kriminalk resnične
Stanko Ivanuša, upokojeni kriminalist, je pripovedoval o svojem razburljivem življenju, kjer se je po službeni dolžnosti ukvarjal s preprečevanjem prodaje drog, sledil tihotapskim mrežam in kriminalnim združbam, ki so preprodajale droge prek slovenskega ozemlja. O nekaterih stvareh seveda ni mogel spregovoriti, saj so tajne ali pa za koga celo nevarne. Povedal je, da je bila v času njegovega službovanja tudi cela njegova družina v tveganem položaju, dostikrat so mu grozili, ga celo hoteli ubiti. Obiskovalcem je zaupal, da je imel poleg tega kar nekaj ponudb z možnostjo prestopa na drugo stran, vendar je neomajno zagovarjal svojo poklicno etiko.
Križanje poti živih knjig
Zanimivo je bilo slišati, da sta se poti Stanka in Božene v nekem trenutku življenja tudi prekrižali. To je bilo obdobje, ko je Boženina varovanka prišla v skušnjavo z uživanjem nedovoljenih drog. Takrat je »druga mama« nastopila v vlogi, ki ji je bila zaupana, ter deklici in sebi priskrbela ustrezno strokovno pomoč pri domačem strokovnjaku.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
