M. Jurišič

Zalokarjeva v Zavodu Planina dela že skoraj 30 let: »Leta 1997 sem se zaposlila na Zavodu Planina kot svetovalna delavka. Pri delu sem se srečala z otroki, o katerih nisem imela dovolj znanja, zato sem sprva na socialni pedagogiki vpisala magisterij in magistrirala s področja pojavnosti duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih. Vmes sem študirala tudi gestalt psihoterapijo, a ugotovila, da ni zame, našla sem se v transakcijski psihoterapiji. 11 let sem bila tudi sama v procesu osebne psihoterapije, ki je bila pogoj za sam študijski proces psihoterapije. Tovrstno posvečanje sebi je bila moja najboljša življenjska naložba, saj sem tako predelovala svoje otroštvo in svoja doživljanja ter se naučila svoje misli in občutke umestiti v pravi kontekst. V okviru popoldanskega s. p. psihoterapevtsko dejavnost izvajam že 15 let.«

Ker so jo profesionalno vse bolj zanimale psihopatije in osebne motnje, je vpisala tudi študij otroške in mladostniške psihiatrije ter zaključila doktorat na socialni pedagogiki. Nato je zaključila še študij psihologije. Največ vpogledov v različna psihopatološka stanja in s tem povezana znanja pa je pridobila v tujini, predvsem v Londonu, kjer je hodila na študij dialektične vedenjske terapije.

Freepik

Na razvitem Zahodu sprejeta, v Sloveniji prepovedana beseda: psihopat

»Imela sem možnost spoznati kliničnega psihologa svetovalca, dr. Paula Granthama, ki se ponaša z bogatimi kliničnimi izkušnjami in izkušnjami na področju usposabljanja. Poglobljeno sem se lahko spoznavala s pojmi psihopatije in psihopatskimi potezami, o katerih sem v tamkajšnjih strokovnih krogih lahko mirno razpravljala, sploh še, ko sem spoznala izjemno Essi Viding, ki je profesorica razvojne psihopatologije na University College London na Fakulteti za vede o možganih. Njene raziskave se osredotočajo na razvoj disruptivnih vedenjskih motenj, pa tudi na duševne težave otrok in mladostnikov širše. Pri svojem delu uporablja kognitivne eksperimentalne meritve, slikanje možganov in genetsko informativne študijske zasnove. Pri Oxford University Press je izdala odličen priročnik o psihopatiji. Ko pa se v Sloveniji izreče beseda psihopat, polovica stroke skoči v zrak, saj se ta izraz pri nas »kakor« ne sme uporabljati. Pokojni psihiater Miloš Kobal je leta 2015 s peščico strokovnjakov namreč dosegel, da se izraz psihopat zamenja z izrazom disocialna osebnostna motnja,2Je jasna Leonida Zalokar. Toda, kot jasno pravi, sta to kvalitativno popolnoma različni kategoriji: »Pri tej spremembi poimenovanja gre torej zgolj za to, da se nekaj izredno patološkega in sprevrženega, kot je patologija, zavija v celofan. Dejstvo je, da razviti Zahod uporablja termin psihopatija, psihopati, psihopatske poteze pri otrocih itd., Balkan, Vzhodna Evropa in Slovenija pa uporablja izraz antisocialna ali disocialna osebnostna motnja. Slovenija je majhna mlaka in vsako področje, kot je medicina, pedagogika, sociala, pravo, kriminologija itd., ima enega ali dva ideologa. Ker smo tako majhni, ni nobene prave konkurence, stvari se ne preverjajo, kot bi se morale, ko nekdo nekaj izreče. Ko se pri nas z nekim ideologom ne strinjaš, ni prostora za dialog, ampak te takoj poskušajo degradirati, omalovaževati, diskreditirati itd. Če uporabim izraz psihopatija, mi očitajo, da se tako vendar ne spodobi govoriti, saj gre za stigmatizacijo, proti kateri se drugi tako zelo borijo. Res je, da psihopatija ni uradna medicinska diagnoza, vendar jo npr. Vidingova opredeljuje kot osebnostno motnjo, ki že dolgo buri domišljijo javnosti.«

Kdo so posamezniki s psihopatijo

Zanje je značilno predvsem pomanjkanje empatije in občutek krivde, manipulacija z drugimi ljudmi in, v primeru kriminalne psihopatije, vnaprejšnje nasilno vedenje. »So nevarni in lahko svojim žrtvam in njihovim družinam povzročijo neizmerne čustvene, psihološke, fizične bolečine in finančne stroške. Kljub navdušenju javnosti nad psihopatijo je njeno razumevanje pogosto zelo omejeno in prepredeno s številnimi miti. Ljudje običajno domnevajo, da so vsi psihopati sadistični serijski morilci ali da so vsi nasilni in asocialni posamezniki psihopati. Vendar pa raziskave kažejo, da večina psihopatov ni serijskih morilcev, prav tako pa obstaja veliko antisocialnih in nasilnih prestopnikov, ki niso psihopati.«

Za brezčutne otroke odgovorni tudi starši

V Zavodu Planina Zalokarjeva že vrsto let obravnava tudi otroke in mladostnike z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami (BNP). Pravi, da so za njihova stanja odgovorni tudi starši. Kritični je tudi do permisivne vzgoje. Na vprašanje, ali tako res (lahko) ustvarjamo male pošasti, Leonida Zalokar odgovarja pritrdilno: »Da. Eden od pomembnih okoljskih dejavnikov za nastanek BNP so nekateri stili starševstva, kar dokazujejo številne tuje raziskave. Znanstveniki so identificirali tudi kognitivne in čustvene deficite, psihosocialne in kulturne dejavnike. Tako lahko z raziskovanjem BNP v zgodnjem otroštvu razumemo, kako lahko gre razvoj vesti in empatije po zlu in vodi v kronično antisocialno vedenje. In da, če teh potez ne prepoznamo dovolj zgodaj, že v otroštvu, ustvarjamo male pošasti. Pravočasne intervence oziroma posebne metode dela, tako z otrokom kot njegovo družino, pomagajo ublažiti njihov razvoj.

Rešitev strokovnjakinja vidiv učenju ustreznih starševskih intervenc (programi dela z družinami); potem čustveni coaching; konsistentne meje in nagrajevanje pozitivnega vedenja, njim prilagojeni treningi socialnih veščin idr. Obstajajo številni programi prav za zdravljenje BNP.

Nasilje narašča, pišejo se raziskave, spremeni pa se nič

»Rešitev vsekakor ni oddaja takih otrok v zavod brez sodelovanja staršev, kot se dogaja pri nas,« dodaja Zalokarjeva in pojasnjuje: »Kot sem rekla, je treba s takimi otroki delati skozi programe, v katere so vključeni tudi starši. Treba se je usmeriti v družino, ji pomagati, družina pa seveda mora pri tem sodelovati. Otroci so od družine, ne od države, zavoda, šole ali vrtca. Nasilje narašča, tako kažejo tudi statistika. Leta 2010 se je v Sloveniji pojavila skupina otrok, s katero ni znal nihče delati, niti stroka. Podatki kažejo, da je bilo takrat na centrih za socialno delo zabeleženih 281 nasilnih otrok, za 45 od njih ni bilo ustrezne namestitve v zavodih, bolnišnicah ali pedopsihiatričnih oddelkih. Na tem področju se je od takrat naredilo veliko raziskav, napisali so se programi in podobno, vendar se na tem področju kljub vsemu vloženemu trudu in znanju do danes ni nič zares spremenilo. Leta 2015 sem predlagala, da bi se raziskava ponovila. Inštitut RS za socialno varstvo je lani raziskavo ponovil in rezultati so zelo skrb vzbujajoči; podatki o nasilnih otrocih v vzgojno-izobraževalnih zavodih so narasli za 100 odstotkov, na centrih za socialno delo pa za 250 odstotkov! Priznam, postajam apatična, ne morem verjeti, da se ves ta čas glede tega nič ne ukrene kljub stalnemu opozarjanju in da kljub vsem možnim delovnim skupinam ni nobenega napredka, pa vsi vedo, kaj bi bilo treba storiti!«

Ptujski primer pokazal neučinkovitost sistema in neodgovornost staršev

Medvrstniško nasilje na Ptuju, ki smo mu bili priča pred kratkim, je pokazal, kakšno neverjetno krutost premorejo otroci. Na vprašanje, kako sploh preprečiti take zgodbe, Zalokarjeva odgovarja: »Ptujski primer, ki žal ni edini, je konkretno pokazal na popolno neučinkovitost sistema obravnave nasilnih ravnanj otrok in mladostnikov, na kar vzgojni zavodi opozarjamo že desetletja. Ključna je vloga staršev, ki so odgovorni za primarno socializacijo otrok in s tem privzgajanje osnovnih civilizacijskih norm in vrednot, empatije in prosocialnega vedenja. Kar pomeni, da morajo biti ob otroku in z otrokom in mu poklanjati največjo dobrino, ki jo otrok potrebuje – svoj čas in naklonjenost, kar omogoča varno navezanost. Nefunkcionalnih staršev pa ne smemo vreči v en koš, več kategorij jih je – nekateri ne zmorejo; nekateri nočejo; nekaterim ni mar; nekateri so preveč zaverovani sami vase; nekaterim je otrok projekt; eni so sami hladni in brezčutni. Zato moramo vsakega otroka in njegovo družino obravnavati povsem individualno in na podlagi ocene stanja načrtovati in izvajati ustrezne intervencije tako otroku kot njegovim staršem. Starši so ob tem dolžni sodelovati, brez debate! Za nekatere kategorije staršev pa bi bilo vsekakor treba uzakoniti kaznivo dejanje »slabega starševstva«. Na zatožno klop pa moramo postaviti tudi vse dolgoletne vodilne ideologe, akademike in snovalce politike glede obravnave nasilnih otrok in mladostnikov, ki ne ločijo zrna od plev in so soodgovorni za nastali položaj.