MV

In ker ni rekel ne, je bil redni bralec berila v domači cerkvi hkrati tudi predsednik socialistične mladine v Leskovcu. "Tako je bilo. Bil sem od dedka Mraza v šoli do Miklavža v cerkvi."

Ko je Janko, danes upokojeni računovodja, začel naštevati dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal, me je pustil brez besed.

"Kot srednješolec sem igral v gledališču, bil sem lutkar," je dejal in že hitel pojasnjevati: "Z igralstvom se nisem dolgo ukvarjal, saj so bile vaje ob večerih, jaz pa sem imel zadnji avtobus proti Leskovcu že okoli pol osme ure. Tako mi je oče, ki je bil avtobusni šofer, večkrat pripeljal na Ptuj kolo, da sem se lahko po končanih vajah vrnil domov."

Nato je deloval v prosvetnem društvu, več kot 55 let je že tudi gasilec. "Danes nisem več tako aktiven gasilec. Kaj bom jaz starec okoli skakal, to je treba prepustiti mladim, ki so bolj sposobni in bolje usposobljeni," mimogrede pove.

Sedaj je še član upokojencev, pa član društva Šürc. Slednje je bilo ustanovljeno za ohranjanje kulturnega izročila. Člani se ukvarjajo s pripravo raznih skečev ob obletnicah, igranjem na stara glasbila in tudi pritrkovanjem na cerkvene zvonove. Pri slednjem se ustaviva.

"Moj oče je bil pritrkovalec in še dva druga, leta jim niso prizanesla. Nato pa sem izvedel za enega pri Sv. Avguštinu, da še zna pritrkavati, povabil sem še drugega in tako smo trije začeli najprej udarjati po vedrih v kleti. Zdaj smo pritrkovalci štirje: Srečko Kozel, Damijan Krajnc, Zlatko Krajnc in jaz. No, jaz bolj poslušam, ker že težje pridem v zvonik, sicer pa pritrkujemo melodije, ki smo jih pobrali od starih pritrkovalcev oz. trjančerjev, kot mi rečemo. Melodije sem zapisal, vendar ko imaš melodijo v ušesih, slišiš. Sedaj točno vemo, kako in kaj, najprej marš, nato trk, nato navadno trjančenje ..."

Več v Štajerskem tedniku