Jože Okoren je eden izmed najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov. V njegovih vitrinah sta tudi srebro in bron s paraolimpijskih iger, devet let je bil evropski rekorder v metu diska. Letos bo dopolnil sedemdeset let in isti dan bo minilo petdeset let, odkar je postal invalid. Čeprav je formalno že dolgo upokojen, pa ga boste vsako dopoldne našli v pisarni Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ki mu predseduje, ali pa v Ljubljani, kjer sodeluje v vodstvih športnih ali invalidskih organizacij, med drugim je tudi podpredsednik strokovnega sveta pri paraolimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport na Zvezi za šport invalidov. Je iskriv in duhovit sogovornik in na invalidnost gleda na precej drugačen način, kot večina ljudi z ene ali druge strani črte med invalidnostjo in neinvalidnostjo.

Kdaj razmišljate, kakšno bi bilo vaše življenje, če vas ne bi pri dvajsetih letih prikovalo na voziček?

Zagotovo. Predvsem so me na to razmišljanje spomnili tudi drugi. Na primer moj profesor iz snovne šole Jože Zupan, ki me je poznal že pred vstopom v šolo in me potem spremljal celih osem let. Kaj bi bilo z mano, s kmečkim fantom, navajenim le delati in nikamor iti, razen do Drage, Šentruperta in Trebnjega. Verjetno se ne bi nikoli znašel v krogih, kjer se gibljem zdaj.

Zdi se mi, kot da ste kot invalid dosegli več, kot bi, če se vam to ne bi zgodilo, če bi ostali varilec v Kemoopremi oziroma današnjem Trimu.

Zagotovo. Ne morem si predstavljati, da bi videl pol sveta, kot sem ga kot invalid in športnik. Prej se nisem ukvarjal s športom, niti nisem študiral. Tako pa sem, ne vem ali na žalost ali na veselje, bil kot invalid vključen v vse to, najprej kot dejaven športnik, kasneje pa kot organizator. Moja prednost je bila, da sem znal hitro navezati stike z ljudmi. Če si invalid, si veliko odvisen sam od sebe, če se znaš približati drugim. Ne smeš biti nedostopen ali odbojen. Marsikdo od neinvalidov bi želel navezati stike z invalidom, a ne ve, kako, se boji, da ga ne bi prizadel. Sam sem se od vsega začetka trudil navezovati stike, tudi z veliko mero humorja sem to počel. Nihče ni kriv, da sem jaz na vozičku, in nikomur se nočem smiliti. Življenje je tako, kot je, in treba ga je kot takega vzeti.

Ali imajo več težav pri navezovanju stikov neinvalidi?

Res je, neinvalidi imajo pri tem več težav. Med samimi invalidi pa imajo več težav z navezovanjem stikov intelektualci. Ti imajo svojo družbo, se družijo s sebi enakimi, s svojim krogom ljudi, a take družbe se tudi razidejo in ti ljudje potem težje najdejo novo družbo, pa tudi težje sprejmejo invalidnost kot bolj preprosti ljudje.

Zakaj?

Ker težko najdejo sebi enake med invalidi. Večina naših članov je kmetov in delavcev, ljudi, ki so opravljali rizične poklice, kjer je več nesreč. V pisarni težko padeš s stola in si zlomiš hrbtenico.

Vi niste niti s stola padli. Invalid ste postali med ležanjem v postelji.

Ja, tako je (smeh)! Ampak največ nesreč, ki botrujejo invalidnosti, se zgodi med gozdarji, tesarji, gradbenimi delavci, pa tudi na cesti ali med skoki v vodo. Je pa zadnje čase tudi precej obolenj hrbtenice.

In ti ljudje ne morejo več opravljati svojega poklica.

Potem tem ljudem pravijo, da so drugačni, da so osebe s posebnimi potrebami, da so nezmožni in kaj vem, kaj si vse še izmisli stroka. Jaz takih terminov ne sprejemam.

Ampak imate pa vseeno neke posebne potrebe. Parkirni prostori za invalide in kakšna klančina ob stopnicah vam prav pridejo.

Seveda, pa ne samo nam, tudi mamicam z otroškimi vozički in starejšim ljudem. Ko slišim izraz posebne potrebe, pravim, da imam pač res potrebe – potrebe po hrani, po delu, po pijači, po ženski … Vse to so potrebe, ampak niso posebne potrebe. Če hočete, ima posebne potrebe tudi moj sin, ki ni invalid, ima pa številko čevljev 49.

Bili sta varilec, s športom se niste kaj prida ukvarjali, kot invalid pa ste nastopili na olimpijskih igrah, kjer ste osvojili srebro in bron, bili ste evropski prvak in devet let evropski rekorder v metu diska, zmagovali ste na največjih mednarodnih tekmah.

Pred invalidnostjo sem sicer tekmoval v atletiki in igral rokomet, ampak to bolj tako, vsekakor ne bi postal vrhunski športnik, če se ne bi zgodilo, kar se je.

Kaj se je spremenilo v vašem življenju, ko ste postali uspešen športnik?

Postal sem bistveno bolj samozavesten, korajžen. Šport mi je dal pogum, da sem si kot invalid mlademu dekletu sploh upal pogledati v oči. Ko si mlad, ti godi, da dobiš medaljo, da te hvalijo, čestitajo, da o tebi pišejo novinarji, da te soseda vpraša, ali si se videl v časopisu, in se potem delaš, da o tem ničesar ne veš, ter rečeš: A res, kje je pa to bilo?, čeprav veš, ampak se delaš skromnega ali pa poskušaš zbuditi pozornost. Zdaj sem v letih, ko vse to lahko povem.

Je pa razlika med tem, kaj vse od športa v primerjavi z neinvalidi dobi športnik, ki je invalid. Kaj pomeni šport invalidu –terapijo, sredstvo za povrnitev samozavesti ali tudi isto kot človeku, ki nima gibalnih omejitev?

Pri invalidu je šport v prvi vrsti pomemben zaradi zdravega načina življenja. Začne se že v času rehabilitacije. Morda je tega kljub vsemu še premalo, bi moralo biti še več. Razlika je tudi, kar se tiče selekcije, ki se v športu med neinvalidi začne že pri šestih letih, ko se posamezniki usmerijo v določene športe. Med invalidi pa je tako, da vzameš, kar ti ponudijo.

Na deklarativni ravni postaja šport invalidov enakovreden športu ljudi brez omejitev, paraolimpijske igre potekajo na istih tekmovališčih in imajo, na primer v Riu, celo več gledalcev. Kako pa je s tem razmerjem pri nas, doma? Za šport invalidov se redko sliši, na primer košarkarske tekme nimajo gledalcev, na tribuni so le spremljevalci ali pa še ti med tekmo raje pijejo kavo v bližnjem bifeju.

Tudi pri nas gre na bolje. Zelo pomembno je, ali o tem poročajo televizija, radio, časopisi. Pomembno je, kako to predstavijo širši javnosti. Vendar smo majhni. Ne moremo imeti toliko ekipnih športov, kot jih imajo v večjih državah. Slovenija ima morda toliko vseh prebivalcev, kot imata Anglija ali Nemčija invalidov. Bo pa treba poseči tudi v miselnost ljudi. Marsikdo, ko vidi invalida, še vedno reče: Poglej ga, reveža. Tudi to bo treba spremeniti. Se moramo pa tudi invalidi v tem izenačevanju zavedati, da bomo izenačeni tudi tam, kjer nam ni všeč, ne samo tam, kjer nam paše.

Hoteli ste študirati na fakulteti za šport oziroma tedanji visoki šoli za telesno kulturo, a so vas zavrnili, ker ste bili invalid.

Tedaj je bil moj trener Aleš Vest, ki je ravno končal študij. Bil je zaposlen na inštitutu za rehabilitacijo invalidov in je prevzel vodenje atletske reprezentance za paraolimpijske igre v Heidelbergu v Nemčiji. Neinvalidi so tistega leta tekmovali v Münchnu, kjer prizorišča niso bila prilagojena invalidom. V meni ni videl le športnika, ampak tudi nek organizacijski potencial, zato mi je predlagal, naj se vpišem na fakulteto. Prvi odgovor je bil, da me ne morejo sprejeti, ker da so v stavbi samo stopnice in da sem od daleč doma, da nisem iz Ljubljane. V Ljubljani sem si uredil stanovanje, Aleš pa se je dogovoril s fanti, s študenti, da bi me, če bi bilo treba, nesli po stopnicah do določenih predavalnic. Naslednji odgovor je bil, da me ne morejo sprejeti, ker nimajo smeri šport invalidov. To je bil dokončen NE.

Bi vas danes z dvema paraolimpijskima medaljama in vsemi tistimi uspehi sprejeli?

Saj kasneje so nekateri paraplegiki študirali in tudi diplomirali na fakulteti za šport, čeprav je šola še vedno v isti stavbi z istimi stopnicami. Danes bi me verjetno sprejeli, ker je drugačna miselnost. Ne bi si upali na glas reči ne.

Ste kdaj predavali na fakulteti za šport?

O, to pa sem, kar nekajkrat. Med drugim sem predaval pri profesorju Berčiču in mi je bilo kdaj prav nerodno, ker sem imel na predavanjih več študentov kot on. Ampak to ni za zapisati.

Zakaj pa ne? To pomeni, da študente fakultete za šport šport invalidov zanima.

To je pa res. Zelo jih zanima. Vendar od svojih profesorjev na tem področju ne morejo dobiti ustreznega znanja. Tam sem organiziral precej seminarjev za različne invalidske športne vsebine. Dr. Dežman je, na primer, naravnost povedal, da o košarki na vozičkih ničesar ne ve in da o tem ne more predavati. Rekel je, da bo na mojem predavanju le kot slušatelj. Me je pa nekajkrat na kakšnem zagovoru diplome prav razjezilo. Če je študent izbral za temo šport invalidov, je zanesljivo dobil desetko. A za neko študentko sem bil prepričan, da športnikov invalidov ni nikoli videla od blizu. Na stadionu, kjer so vadili invalidi, je nisem videl nikoli. Pa so jo vsi po ramah trepljali. Potem sem jo pa kar vprašal, ali se nam bo zdaj, ko je diplomirala, priključila. Je rekla, da ima namen, a je pri tem tudi ostalo. Predaval sem tudi na pedagoški fakulteti.

Letos boste dopolnili sedemdeset let in zaznamovali petdeset let invalidnosti. Boste to kaj posebej proslavili?

Rad bi izdal knjigo. Me nagovarjajo. Zgodba je zanimiva. Pred petdesetimi leti je bilo priti na voziček čisto drugače kot danes. Po končani rehabilitaciji si se vrnil v okolje, kjer ni bilo ničesar prilagojenega invalidom, niti sanitarij ni bilo. V času rehabilitacije mi je umrl oče. Predlagali so mi, da bi šel delat v zavod Ponikve ali v Kamnik, a so se mama in mlajši bratje in sestre uprli, češ da bodo že doma poskrbeli zame. Potem sem doma delal neka ročna dela za neke firme. Ni bilo niti prevoznih sredstev in še marsičesa ne. Danes je vse drugače, tudi družba je drugačna.

Kako ste pa vsa ta leta obdelovali vinograd?

Od septembra do marca sem ga obdeloval jaz, od marca do septembra sta delala pa žena in brat. No, vinograd je na ravnem in sem tudi z vozičkom šel notri.

Sprejela sta vas Tito in papež.

Tito nas je, tiste, ki smo osvojili medalje v Münchnu in Heidelbergu, sprejel po igrah leta 1972. Poklicali so me v Ljubljano, kjer sem, ker smo imeli letalo z Brnika za Beograd šele naslednji dan, spal v telovadnici na blazinah. Potem si je Tito za nas vzel eno uro časa in nam med drugim rekel, da so olimpijske igre vsake štiri leta in da je treba ves čas trenirati. Potem je izjavil, da je tudi on med vojno štiri leta treniral, da je na koncu zmagal. O tem so poročali tudi na televiziji in v časopisih, in ko smo se vrnili v Ljubljano, sem dobil za spanje že posebno sobo, nič več v telovadnici na blazini.

Vam je dal zlato uro?

Sem se že ustrašil, da je ne bom dobil, ker na vozičku, kjer so bile zložene za vse, ni bilo nobene več. A jo je imel že v roki.

Papež vam pa ni dal zlate ure.

Od njega sem dobil pa petnošter. Dal sem ga mami. To je bilo leta 1981, ko je sprejel najboljše športnike sveta, med drugim tudi nosilce medalj z olimpijskih iger v Moskvi in paraolimpijskih iger na Nizozemskem.

Kaj niso bile igre v isti državi?

Ne, Sovjetska zveza je tedaj paraolimpijske igre odpovedala. Že pred tem sem v Sovjetsko zvezo pisal zaradi sodelovanja z invalidi, pa sem dobil odgovor, da jih pri njih ni.

Res?

Res. Tudi s Kosova sem dobil enak odgovor, da pri njih ni invalidov. Ko pa sem prišel tja, sem našel šestnajstletno dekle, invalidko, ustreljeno v hrbtenico, zaprto in zaklenjeno. To je bilo, ko sem bil sekretar Zveze paraplegikov Jugoslavije in sem hodil po vseh republikah, da smo pomagali organizirati športne igre za paraplegike in ustanavljati društva. Samo s svojim avtom sem na leto naredil po štirideset tisoč kilometrov.

Intervju je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista 3. maja 2018.