Renata Bukovec Kokalj je pred trinajstimi leti sprejela pomembno odločitev v svojem življenju, ko se je iz Kamnika preselila na obrobje občine Mirna, v več kot sto let staro hišo na Ravnah. Sita mestnega življenja in ljudi si je želela oditi nekam na podeželje, na katerem se bo lahko v miru predala ustvarjanju.

Več kot dvajset let je imela odprt atelje, v katerem je izdelovala vitraže. Kot številni samostojni podjetniki je tudi sama delala precej, včasih celo preveč, si danes prizna. Ko so se pojavile težave z aritmijo srca, je šele začela razmišljati, kaj ji je treba, da se tako žene. »Umiriti se bo treba,« si je takrat dejala. Od besed je kmalu prešla k dejanjem. Zaprla je podjetje, si začela plačevat leta, ki so ji manjkala do upokojitve, in se prepustila boemskemu načinu življenja. Po internetu je iskala primerno lokacijo, kamor bi se lahko preselila, najbolj pa ji je bila všeč okoli 130 let stara hiša na Ravnah. »Želela sem iti stran od mestnega vrveža, a hkrati nisem hotela biti nekje povsem sama,« pravi Renata, ki je za seboj pustila prijatelje in tudi družino. Mož, ki dela v Ljubljani, jo sicer obišče ob koncu tedna, sin pa je že odrastel in je že na svojem. »Za zdaj mi tako povsem ustreza, a veselim se, ko bova lahko z možem tukaj skupaj uživala kot upokojenca,« pripoveduje.

Staro hišo je bilo treba kar precej obnoviti in preurediti, saj ni bila ogrevana že vsaj deset let. »Ko je mož prišel pogledat, se je samo obrnil in ga dve leti sploh ni bilo.« Veliko stvari se je lotila sama, skrbno pa je uredila tudi okolico hiše. Celo ribnik si je postavila, kajti voda jo zelo pomirja. Kot sama pravi, je blokovsko dekle, vse se je naučila iz knjig in od sosedov. Danes ureja tri vrtove, na 8.500 kvadratnih metrov posestva pa ji družbo delajo tudi pes, mačka in celo štiri ovce. Ker na Dolenjskem ni nikogar poznala, se je hitro vključila v čateško društvo Kres, da je navezala nekaj stikov.

Copate iz ličja

Preberite še ...

Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Z urejanjem okolice hiše ima precej dela, zato ji nikoli ni dolgčas, za popestritev vsakdana pa se loti ustvarjanja različnih izdelkov. Med drugim iz ličja izdeluje copate, predpražnike, podstavke za posode in druge uporabne stvari. Veliko se je naučila od starejših pa tudi sama je pozneje še drugje iskala, kako se pravilno veže ličje. »Če hočeš kaj narediti iz ličja, ga moraš najprej zmočiti z vodo, da ga omehčaš. Potem ga moraš znova posušiti, da dobi trdnost,« pripoveduje naša sogovornica. Sliši se precej preprosto, a narediti copate iz ličja zahteva precej ročnih spretnosti in obenem tudi znanja. Naredila je že veliko copat in predpražnikov, večino pa jih je ljudem podarila ob različnih priložnostih. »Ljudje pri nas ne znajo ceniti ročnega dela. V enemu predpražniku je najmanj 50 ur dela, pa ne morem računati 50 evrov, ker mi ne bo nihče plačal.«

Pred leti je za ustvarjanje prejela naziv mojstrica domače obrti, Obrtna zbornica Ljubljana pa ji je za izdelke iz ličja podelila certifikat Art & Craft, ki ga prejmejo rokodelci, ki izdelujejo s preteklostjo povezane izdelke. Zelo rada ustvarja tudi nakit iz vitraža, ptičje hišice in druge predmete iz lesa. »Gotovo sem bila v prejšnjem življenju mizarka, kajti les mi zelo diši,« v smehu pove. Vodi tudi delavnice, na katerih prikazuje izdelovanje adventnih venčkov, v zadnjih letih pa zelo rada riše. Za slikanje jo je spodbudila in navdušila njena mentorica Ana Cajnko in že na prvem ekstemporu, ki se ga je udeležila, je prejela srebrno nagrado, kar ji je dalo še več volje do ustvarjanja s čopičem in z barvami. Že od prihoda na Dolenjsko je vključena v Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Trebnjem, ki med drugim vsem upokojencem nudi dodatno izobraževanje, zabavo in druženje. Vse življenje se je treba učiti, poudarja Renata. »Smo podobni vlaku, ki gre v hrib. Ko prenehamo delati oz. se učiti, gremo nazaj v dolino,« pove zanimivo prispodobo. Zato zdaj usvaja osnove računalništva, uči se angleškega jezika in tudi kaligrafije. Njena velika strast je tudi ples in kar nekaj časa je plesala v različnih skupinah. Kot pravi, uživa na podeželju, kar se opazi že navzven, saj izžareva ogromno pozitivne energije, zato so ljudje radi v njeni družbi.

Članek je bil objavljen 11. oktobra 2018, v 41. številki Dolenjskega lista.