##IMAGE-2934102##

Imamo vino. Imamo domovino. Vre. Vre vino, vre domovina. Trgatev je kriva, da vre vino. Vedno je nekaj ali nekdo v ozadju, kar je ali ki je krivec kot tak.

Ko je bila pomlad, so se na vinskih trtah pokazali prvi poganjki. Ti so rasli v velike mladice, a jih je na tej poti v svobodo prihajajočih obdobij že kmalu doletela pozeba. Višja sila, narava ali mogoče stric iz ozadja, denimo Stvarnik, so pač tako udrihali po novi vinogradniški rasti. Ampak vinske mladice so rasle dalje in dalje in na njih so rasli tudi grozdi. Spet je višja sila zaznala rast trtnih mladic in odredila, kot to poteka v naravi, ponekod točo. Trte, ta življenjski temelj poznejšega vina, so znova doživele močne udarce. Vseeno pa so mladice delovale še naprej in hranile grozde, da so ti, po svojih mnogih bolečih doživetjih, skozi vroče poletje dospeli v jesen in v jeseni v sode, v katerih pa niso bili več grozdi kot taki, ampak že nekaj novega, v spremenjenem stanju, neka nova kakovost, tekočina, se pravi, kot je znano poznavalcem od Burgundije do Bizeljskega in belokranjskega Vinomera, mošt.

»En hribček bom kupil, bom trte sadil.« Kdor je to pel in pravočasno naredil, kar je obljubil s prepevanjem te pesmi, ki jo je nekoč pomagal Slovencem zapisati ustrezno razpoloženi blaženi Anton Martin Slomšek, ta ima mošt, drugi mošta nimajo, svojega ne. In ta mošt je skladno s krepitvijo moči kvasovk do danes že dosegel novo kakovost in več: to stopnjo svoje preobrazbe, da ga širni svet že imenuje vino. Ker je martinovo, mošt pa je samo do martinovega, ko naj ne bi v sodih več vrelo, vsaj ne na moč, utegne kdo protestirati. Razlog protesta bi lahko bil, da pišemo o vretju vina, hkrati pa se ukvarjamo s prehodom mošta v vino in s tem, kako je z vsebino sodov po enajstem novembru, skratka, kdo bi mogoče rekel: »Vino da vre? Kaj se pa greste? Taka trditev je Sloveniji v sramoto.« V skromni zagovor tole pojasnilo avtorja zapisa: začetki nastajanja tega besedila segajo v tisto obdobje letošnjega leta, ko je porajajoče se vino še vrelo. Pri čemer pa se najbrž kljub različnih pogledom vsi strinjamo, da vre, in če gre h koncu današnja debata o vinu in moštu, lahko preide pozornost na domovino.

Slovenija je to jesen kot vinski sod po trgatvi in zlasti slovensko glavno mesto je podobno sodu, v katerem obilno vre mošt oziroma nastajajoče vino. Kdor je kdaj bil v jeseni v kakšni zidanici, je lahko videl sode, iz katerih se je klokotajoče razlivala čudna tekočina. Že po tem je Ljubljana kot središče domovine podobno sodu, saj se je po Ljubljani in tistih ljudeh, ki so se hote ali naključno znašli v nekaterih njenih predelih, hrupno razlivala čudna tekočina. Najboljši državljan je moker državljan, posebno, če v vodo iz vodnega topa dodaš zadosti solzivca. To je geslo oblasti, pod katerim so državne ustanove za ustvarjanje reda in miru soustvarjale nered in nemir po ljubljanskih ulicah, ko je domovina pred časom najbolj vrela v protikovidnem, protivladnem in protijanševističnem razpoloženju. Pri čemer je treba priznati, da so heroji med kvasovkami, zaradi katerih vre vino, in so heroji med udeleženci demonstracij, ki med drugimi poosebljajo vretje domovine. In usoda obojih je tragično podobna, ker njihovo vrenje zadušijo s kemikalijami. Ko namreč kvasovke sprožijo vrenje mošta oziroma vina do te mere, ki po presoji vinogradnika ni več dopustno, jih vinogradnik zažvepla. Ko notranji minister Slovenije s štabom svojih pribočnikov, navdahnjen z manirami svojega vrhovnega idejnega vodje jeseni leta 2021 izsanja, da je vrenje v domovini Sloveniji (o domovina, ti si kakor sod /smodnika/) prešlo v nedopustno revolucionarno stopnjo, ukaže protestnike, brate in sestre, Slovence in Slovenke in goste, »požveplati«, v tem primeru se pravi izpostaviti solzivcu, pomešanem z vodo.

Sicer pa, smo v razvojni stopnji, v pogledu letnih časov, ko se spodobi in je pravično, glede na to, da je vino pijača ljudi in bogov, aktualni trenutek pospremiti z vzklikom: Na zdravje z vinom. Na zdravje, domovina, saj čeprav je kdo že zapisal »O domovina, ti si kakor zdravje«, ga potrebuješ. Zdravja namreč, zdravja v telesu in zlasti v duhu.