FOTO: Planinska skupina Krka na Olševi
Ja, kar dolgo že nismo bili na tej enkratni gori, predlani je bila že bela, letos pa smo se kopali v soncu in čudovitih razgledih ... Zbrali smo se še v temi. Pot nas je vodila čez megleno Ljubljano, zbujajoči Kamnik, po lepo speljanih ovinkih vznožja Velike Planine, Lepenatke, po od mraza beli dolini Podvolovjek, čez Luče, Solčavo do kmetije Strevc na Svetem Duhu. Po zajtrku smo se podali proti sv. Lenartu, Potočki Zijalki, veličastni kraški jami, dolgi 115, široki od 20 do 40 metrov, ki na višini 1700 metrov skoraj prevotli Olševo. V njej so dolga desettisočletja imela svoje selišče oziroma okoli 5000 kvadratnih metrov »stanovanjske« površine krdela lovcev na jamske medvede. V njej je bila v starejši kameni dobi, približno 40.000 let do 30.000 let pred našim štetjem, njihova postojanka. Kosti teh lovcev med bogatimi zalogami živalskih kosti arheologi niso našli, kar bi lahko pomenilo, da zijalkarji niso bili kanibali. Gotovo pa bi bile njihove kosti revmatične, zakaj temperatura se v jami giblje od 8 do 11 stopinj Celzija. Toda kakšno je sploh bilo zdravje človeka, ki je živel nad ledeniki in ki je preživel le, če je zmagoval v smrtnem boju z mogočnimi medvedi? Vemo le, da je imel tudi duhovno življenje, saj si je piskal na piščali iz medvedjih kosti. Ali je v njegovi dobi že prišlo do silovite razcepljenosti med človeško dušo in telesom ali pa je, obratno, človekovo duhovno telo doživljalo razsvetljenje, ki je pripeljalo do visokih kultur, je še danes uganka.
Najstarejša kultura v Potočki zijalki šteje okoli 70.000 let; to je paleolitik, starejša kamena doba. Prhneči stropovi jame, odpadajoče pokline so zasuvale jamo z gruščem in s sprsteninami, toda celjski profesor dr. Srečko Brodar (1893–1987), ta veliki detektiv prazgodovine, je od leta 1928 kopal globoko v zijalko, tudi do deset metrov. Raziskal je okoli 600 kvadratnih metrov. Z ekipami, sestavljenimi pretežno iz domačinov, je našel več kot sto artefaktov, pračlovekovih orodij, igle, šila, izdelana iz medvedjih kosti, pa tudi strgala, rezkala, rezala iz trdega kamna kresilnika ter orožja, na primer sulice. Našel je okostja menda 1500 jamskih medvedov, seveda ne v enem kosu. Vse naokoli zijalke so strmine; tu je življenje potekalo neudobno, na eni nogi, vse je bilo treba nositi, zato pa je bilo (verjetno) varno živeti pred sovražniki iz sosednjih zijalk. Da niso bili vedno lačni, kažejo ostanki številnih ognjišč. V enem samem ognjišču so našli dva kubika oglja, nekaj iz lesa cemprina, ki na Solčavskem sploh ne poganja več. Če ste brez dobre baterije, ne boste prišli daleč; lahko pa boste pomočili prste v bazenčke, iz katerih je zijalkar pil, in popraskali po plasteh bele sige, s katerimi se je gotovo zdravil. Ta siga, ki se imenuje olševsko mleko, je tudi danes dobra za obkladke, pa tudi za notranje zdravljenje. Njeno zdravilnost potrjujejo izsledki sodobne zdravniške vede.) več na: www.modrijan.si/slv/content/.../Potocka+zijalka.pdf
Od tam na Obli kamen, pa po grebenu, ki je meja med Koroško in Štajersko, na najvišji vrh Olševe, Golco, Lepi vrh in navzdol po lepi, strmo speljani stezi, z na sveže posutimi iglicami. Pri kmetu Ošovniku je čakal šofer ter nas zapeljal do izhodišča. Ogledali smo si cerkvico iz devetnajstega stoletja, ki stoji na štiristo let starejših temeljih. V njej je čudovit križev pot z napisi v bohoričici, oltarji so delo podobarja Ignacija Oblaka. V starem zvoniku je zvon z napisom v gotski majuskuli. Cerkev hrani gotski kelih in iz lesa tise izrezljane podobe prikaza sv. duha apostolom. Solčavska panoramska cesta nas je pripeljala do izvira železne vode – ja, prav kisel okus ima, do ceste, ki pelje čez Pavličevo sedlo v Železno Kaplo. Kmalu smo bili pri sestrah Logar in spet nazaj v Solčavi.
Že v mraku nas je Zlatko vse srečne spustil na parkirišču pred Krko. Splačalo se je odriniti v tako lep košček naše domovine!
Več o lepotah pa na http://www.matk.si
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
