##IMAGE-3696956##

V prvem tednu oktobra se je od nas za vedno poslovil Vladimir Zorc, dipl. ing. elektrotehnike in dolgoletni direktor semiške Iskre. Bil je človek, ki je svoje znanje in vizionarstvo namenil le enemu cilju, razvoju in napredku Iskre Semič, nekoč največje tovarne v Beli krajini.

Rodil se je v Črnomlju leta 1933. Osnovno šolo in gimnazijo je v težkih medvojnih in nato povojnih letih obiskoval v Črnomlju. Po maturi je nadaljeval študij elektrotehnike v Ljubljani. Že med študijem je sodeloval s takratnim razvojnim inštitutom IEV Ljubljana, ustanovljenim po vojni, za razvoj elektronskih komponent. Rezultat tega sodelovanja je njegovo diplomsko delo s področja električnih kondenzatorjev, katerih začetki proizvodnje so bili že organizirani v Semiču.

Takoj po diplomi se je zaposlil v takratnem obratu IEV Kondenzatorji Semič, ki se je pozneje pripojil sistemu Iskra. Bil je prvi in takrat edini kader s fakultetno izobrazbo. Kot vsestransko usposobljen je izvajal najrazličnejše naloge s področij tehnike, organizacije in poslovanja. Pod njegovim vodstvom so bile ustanovljene službe, ki so bile potrebne za samostojno poslovanje in razvoj semiške tovarne. Rezultati njegovega dela so bili kmalu opazni, saj je semiška tovarna že v začetku sedemdesetih let zaznavala znaten izvoz na zahtevne zahodne trge. To je bil rezultat pravilne razvojne vizije in sodelovanja s poslovnimi partnerji doma in v tujini.

Vse do začetka osemdesetih let je bil odgovoren za tehnično področje, zato je tudi najzaslužnejši za razvoj semiške tovarne. Problematiko je vedno obravnaval vsestransko in je ob tehničnih rešitvah vedno upošteval tudi druge zahteve. Rezultati takega pristopa so bili nenehna širitev tovarne, modernizacija proizvodnje in novi izdelki ter prodor na nove trge in rast števila zaposlenih – skupaj nas je bilo več kot 1.600.

Zadnje desetletje službovanja je opravljal naloge glavnega direktorja. Tudi v tem obdobju se je razvoj podjetja nadaljeval, čeprav v vse zahtevnejšem poslovnem okolju. Ob osnovni nalogi vodenja tovarne se je tudi takrat udejstvoval na tehničnem področju, na katerem je nedvomno imel bogate izkušnje.

Konec osemdesetih let so sledile organizacijske in kadrovske spremembe, svoje požrtvovalno delo pa je nadaljeval kot svetovalec uprave. S tega položaja se je leta 1992 upokojil.

Ta bežen pregled pokaže, daj je bilo za njim več kot trideset let strokovnega in produktivnega dela z enim samim ciljem: izgradnja tovarne, ki je in bo služila v dobrobit velikemu delu Bele krajine. Uspelo mu je, njegov cilj je uresničen.

Odšel je tiho od nas.

(Iz današnje nove, tiskane številke Dolenjskega lista)