Tone Dular, župnik župnij Škocjan in Bučka, se bo zagotovo z velikimi črkami zapisal v zgodovino škocjanske doline – zaradi zavzetega duhovnega dela v »Gospodovem vinogradu« in skrbi za obnovo in ohranjanje sakralne dediščine.

Zato ni čudno, da je v desetih letih, odkar deluje v tem koncu Dolenjske, prejel že dve občinski priznanji – leta 2018 občinsko nagrado, ob letošnjem Knobleharjevem pa še naziv častni občan Občine Škocjan. Za slednjega so predlogi prišli kar s treh strani, kar se ne zgodi pogosto. Občani ga več kot očitno spoštujejo in cenijo.

##IMAGE-3676468##

»Česa takega res nisem pričakoval. Iz hvaležnosti in ponižnosti sem sprejel to častno priznanje, ki je priznanje celotne skupnosti. V njegovem ozadju je skrite toliko dobrote dobrih ljudi, ki si dobesedno trgajo od ust, da naša dediščina dobiva prostor, ki ji pripada,« pravi Tone Dular, ki je zelo skromen človek in si ne želi kakih pozornosti. Največ mu pomenijo vera in dobra dela.

Take vrednote je pridobil doma in so zasluga staršev. Zrasel je v verni kmečki družini v Cegelnici pri Novem mestu. Vseh pet otrok – dvakrat so imeli dvojčke in tudi sam je eden od njih – je bilo pridnih in tudi Tone je že zgodaj poprijel za vsako delo. Že kot devetletni fantič je kosil z »bečeško«, kmalu vozil traktor itd.

Posebna izkušnja je bila zanj zgodnja smrt očeta po hudi bolezni. Na smrtni postelji je sinu predal poduk, naj bo dober. To se ga je močno dotaknilo in mu je življenjsko vodilo še danes. »Ne bom pozabil tudi mnogih dobrih ljudi, ki so nam v težkih trenutkih, ko je mama na kmetiji ostala sama z otroki, priskočili na pomoč pri raznih opravilih. To so zgledi, ki ostanejo,« pove Tone Dular.

Po osnovni šoli v Bršljinu je sicer malce razmišljal o lesarski šoli, a je po gimnaziji in maturi na poljanski gimnaziji izbral duhovniški poklic. Teološka fakulteta je prišla na vrsto po 15 mesecih služenja vojaškega roka v Sremski Mitrovici in Novem Sadu. Novo mašo je Tone bral tik pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1990, nato pa je do prihoda v škocjansko in bučensko faro deloval v različnih koncih naše dežele: tri leta kot kaplan v Župniji Ljubljana Polje, leto dni kot kaplan v Župniji Ljubljana Trnovo, leto dni v šentjernejski fari, nato pa je bil devet let župnik v Kresnicah v okolici Litije in naslednjih deset let v Kamniku.

»Težko je, dokler ne spoznaš ljudi in njihovih potreb. A vedno najdeš take, ki prisluhnejo, pomagajo, skratka stopijo skupaj, in potem se dogajajo pravi mali čudeži – kar se zdi nemogoče, postane mogoče in veliko se lahko naredi, seveda z Božjo pomočjo. Tudi v škocjanski dolini, kjer sem zelo rad, je tako,« pripoveduje Tone Dular, ki je ob prihodu v župnijo Škocjan in na Bučko takoj videl, da bo dela veliko. Ni tarnal in prosjačil, ko si je ogledal stanje vseh 15 cerkva, ki so bile mnoge potrebne popravil in obnov, ravno tako kapelice in nabožna znamenja. »Ne prosjačim za položnice, ljudem le rečem, da kdor želi, je lahko zraven. Pomagati se da na različne načine, ne le z denarjem – lahko je to les, malica, nasvet, molitev.«

V desetih letih je poskrbel, da ima deset cerkva novo streho. Številne cerkve so prebeljene in imajo zamenjano večino klopi. Obnovljeni so nekateri oltarji. Pet cerkva ima novo zunanjo fasado. V Zloganju so poleg drugih del izvedli stabilizacijo zvonika, na Bučki so zgradili novo kapelo za bogoslužje pozimi. Na Stopnem je bila zgrajena nova mežnarija in prav v času praznovanja letošnjega Knobleharjevega je župnik Tone tam s svojimi rokami in s skupino delavcev obnavljal cerkev. Gradbeni material je v teh dneh verjetno že premaknil k cerkvici sv. Tomaža v Velike Poljane.

Potreb je veliko, delu ni ne konca ne kraja, župnik Tone, ki je že dopolnil 60 let, pa kar vztraja. Izjemno je predan, veliko naredi kar sam, njegov traktor pogosto brni. Mnogi se čudijo, kako vse to zna in zmore, kako je lahko tako gospodaren, preudaren, iznajdljiv. Ob tem pa ne trpi duhovno poslanstvo – v cerkev radi prihajajo stari in mladi, zna jih nagovoriti.

Pravi, da mu je navdih tudi škocjanski rojak, misijonar dr. Ignacij Knoblehar. »Občudujem njegovo zavzetost, vztrajnost, tudi čez lastne zmožnosti. Z vsako Knobleharjevo akademijo ga bolje spoznavam in globlje doživljam.«

Tone Dular pa izstopa tudi po zglednem sodelovanju z Občino Škocjan in domačo šolo. Že nekaj let pod streho župnijskega doma zaradi prostorske stiske v vrtcu velikodušno sprejme po dva oddelka predšolskega varstva in otroški živžav ga prav nič ne moti. »Z veseljem pomagam. Iskrenega sodelovanja si želim tudi v bodoče, vse za dobro faranov in vseh ljudi. Moje poslanstvo in pričevanje so Jezusove besede – ljubite se med seboj! Brez križa pa seveda tudi ne gre, a vedno velja zaupati,« poudari.

Iz tiskane izdaje Dolenjskega lista