Odšel je dr. Zdenko Roter
Zaupustil nas je dr. Zdenko Roter (12. 8. 1926–1. 8. 2025). Rojen je bil v Ljubljani, kjer je tudi umrl. S pokojno ženo Zofijo je veliko časa preživel na Svržakih pri Metliki v Beli krajini, ki mu je zelo prirasla k srcu. Januarja 2018 so sodelavci projekta Okupacijske meje z njim posneli intervju o dogodkih iz druge svetovne vojne. Med drugim je opisal nemško okupacijsko mejo in prehajanje te meje, ki je potekala v okolici Litije, kjer je bil partizanski kurir na kurirski postaji TV 3.
Odgovoril je tudi na vprašanje o morebitnem učinku spodletelega atentata na Hitlerja na nemško vojsko v Litiji. Gre za spodleteli atentat, ki ga je izvedel nemški oficir Von Stauffenberg 20. julija 1944. Odgovoril je, da se je ta atentat poznal tudi na morali nemške vojske v Litiji. Bilo je tako: »S sodelavcem sva se takrat peljala z biciklom do Litije, do gostilne. In vprašala, kako in kaj? In so rekli: Nemci so še tle, ampak so popolnoma zbegani … Takole bom rekel: enih 14 dni so se pobirali, potem je bila spet stara pesem. Stara pesem, ki je pomenila tudi naslednje: V Litiji se je ustavila praviloma vsaka ekspedicija, ki je prevažala nemško moštvo bodisi z vzhoda v Italijo ali pa iz Italije na vzhod. To je bila glavna železniška proga. V Litiji so se ti vojaki navadno izkrcali in dva, tri dni počivali. Takrat so jih nagnali v hribe in so nas lovili, samo nikoli ujeli. Prvič zato, ker smo približno vedeli kdaj bo prišel vlak in vedno smo izračunali kdaj lahko pričakujemo naval v hrib. Videlo pa se je, da so Nemci dostikrat zelo formalno to delali. Šli so po cestah pa tudi stezah. Kaj posebej po grmovju pa niso več stikali …«
Zdenko Roter je tudi avtor več knjig, med njimi knjige Pravi obraz. Na koncu omenjene knjige je napisal poglavje z naslovom Slovo. Med drugim piše, da je bilo prvo slovo zelo težko. Bilo je 11. julija 1942, ko je odšel v partizane in se je poslovil od mame, oče pa ni maral slovesov, in je odšel od doma. Mama je imela solze v očeh, on tudi. »Pazi nase,« so bile njene edine besede, ko ga je trdno objela, čeprav je bila že pri njegovih petnajstih za glavo manjša od njega. Gube na obrazu so se ji poglobile, hotela je še nekaj povedati, a so besede sprva zastale v grlu. Potem pa je dejala: »Vedela sem, da boš to storil. In prav je tako. Nekdo mora tudi to.« Šel je in se pri hišnem vogalu še enkrat obrnil in pogledal proti vhodnim vratom. Stala je tam, še vedno na istem mestu, z robcem v roki. Potem je ni več videl, vse do majskih dni leta 1945.
Odšel je pokončen, vsega spoštovanja vreden človek. Takšnega bomo ohranili tudi v spominu.
Sodelavci projekta Okupacijske meje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
