Leskovški kulturniki na Ta veseli dan kulture v kostanjeviški galeriji
Na dan, ko bi Prešeren, naš največji pesnik in avtor besedila slovenske himne, praznoval svoj rojstni dan, se tudi v KD Leskovec pri Krškem poklanjamo spominu nanj.
Predvsem pa je ta dan priložnost, ko se vsi skupaj podamo v eno izmed bližnjih kulturnih ustanov. In smo na ta dan v letu v prvi vrsti poslušalci in opazovalci, kar ob tem, ko skozi vse leto ustvarjamo vsak na svojem sekcijskem področju, prav dobro dene. Literarna sekcija Kulturnega društva Leskovec pri Krškem tako povabi vse člane na vsakokratno edinstveno izkušnjo - obiskali smo že Grad Rajhenburg, pa Mestni muzej Krško, v letu 2024 smo se podali v sosednjo občino in si ogledali Vodovodni stolp Brežice, letos pa nas je pot vodila v Kostanjevico na Krki, kjer domuje Galerija Božidar Jakac.
30 članov in članic vseh starosti je na notranjem dvorišču (ki je, mimogrede, največje arkadno dvorišče v Srednji Evropi) nekdanjega cistercijanskega samostana pričakala prijazna kustosinja Sabina Zupan, ki nas je popeljala med zidovi zgradbe, ki nosi na tisoče zgodb iz različnih zgodovinskih obdobij. Samostan Marijin Studenec, v katerem so delovali cistercijani, je leta 1234 ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski, in je znan po bivši samostanski cerkvi in najobsežnejših arkadah izmed vseh stavb v Sloveniji, tudi grajskih.
Vse do ukinitve (usoda malodane vseh samostanov z redovi v njih kot posledica dekreta cesarja Franca Jožefa) v letu 1785 je predstavljal središče religioznega, prosvetiteljskega, in gospodarskega življenja.Danes se v njem nahaja Galerija Božidar Jakac, v okolici gradu pa je ’Forma viva’, skupek skulptur, ki jih udeleženci mesec dni oblikujejo v hrastovem lesu, ko so po umetnikovi presoji zaključene, pa ostanejo v naravnem okolju in bogatijo okolico samostana in prostor starega mestnega jedra Kostanjevice na Krki z bližnjo okolico.
Najprej smo pozorno prisluhnili, kako je pripeljalo do tega, da so se prav na tem območju znašli menihi iz vetrinjskega samostana pri Celovci, ki so bili samooskrbni. Seznanili smo se, kako je po dekretu celotno območje mnoga desetletja (skupno skoraj 200 let) neslavno in žalostno propadalo in kako je bilo pred tem, ko je pridobilo svoj kulturno-umetniški pridih, tudi del raznih gospodarskih družb - tu so namreč delovali Labod, Iskra, Agrokombinat. Ena izmed naših članic je celo delala v enem izmed omenjenih in prav znotraj stavbe, ki smo si jo ogledovali, in je to zanimivost podelila z ostalimi.
Po obsežnih restavratorskih in obnovitvenih delih je nekdanja samostanska cerkev dobila svojo današnjo podobo leta 1971 in kot taka predstavlja eneganajlepših primerov zgodnjegotske (kasneje barokizirane) arhitekture na Slovenskem.Galerija Božidar Jakac je bila tako poskusno, za dobo enega leta, ustanovljena decembra leta 1974, ker je bila sprejeta z velikim navdušenjem in uspehom, pa so decembra 1975 stekli tudi procesi formalne ustanovitve. Galerija, ki nosi ime po našem velikem slikarju, risarju in grafiku Božidarju Jakcu, uporablja že na pogled zares markatno zgradbo, ki ji službi kot razstavišče, za katerega uveljavljeni domači in tuji umetniki pripravljajo specifične razstavne projekte oz. začasne razstave, ki so deležne velike pozornosti strokovne in laične javnosti.
Medtem, ko smo poslušali kustosinjino nizanje zgodovinskih dejstev in opisovanje, kaj vse so predvidevali strokovnjaki ter kot ljubitelji domačega, kulturnega tudi zastavljali nekaj vprašanj, smo v notranjosti nekdanje cerkve imeli priložnost tudi uzreti razstavo vsestranskega umetnika Dušana Fišerja, ki prav sedaj - vse do slovenskega kulturnega praznika prihodnje leto - razstavlja pod imenom Kako se dotakneš svetlobe?
Zatem smo se podali po stopnišču in se prepustili razstavi Smeri razvoja: Dela iz Zbirke Gorjupove galerije, s katero je obeležena 50. obletnico ustanovitve Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Kot je povedala kustosinja, je razstavazasnovana na principu besednih parov. Ogledali smo si okoli 130 del 110 umetnikov, časovni razpon razstavljenih del pa obsega več kot 100 let likovne produkcije, od leta 1913 (delo Hinka Smrekarja) do leta 2022 (delo Apolonije Simon). Kot zanimivost: najstarejši še živeči razstavljeni umetnik, Karel Zelenko, je prav na dan otvoritve te razstave v septembru letos napolnil 100 let, najmlajša, Tajda Novšak pa je z 31 leti najmlajša med umetniki, katerih dela so dana na ogled na razstavne površine največjega likovnega muzeja v Sloveniji.
Razstava in dela, ki jo sestavljajo, se nas je dotaknila na različne načine - nekatere so pritegnili formati, druge kipi, spet tretje naslikana dela, pri mnogih je bilo potrebno uporabiti lastno domišljijo, najti nek košček umetnosti skozi opazovalcu lasten pogled in izkušnje, ki nato vodijo do zaznave. Medtem, ko smo prehajali iz sobe v sobo, smo si seveda tudi izmenjevali vtise, marsikdo je opomnil na tisto nekaj, kar ga je z umetniškega vidika še posebej nagovorilo in to podelil še z ostalimi. Čas je kar prehitro mineval in ob toliko zanimive vsebine nas je nemalo sklenilo, da se v toplejšem delu prihodnjega leta zagotovo vrnemo in ssami sebi namenimo še nadaljevanje tako prijetno začetega umetniškega popotovanja.
V pogovoru smo ugotovili, da je za to, da si posameznik v miru ogleda vse stalne in priložnostne razstave, potrebnih kar okrog pet ur. In že naredili tihi plan: ko se bo napovedovalo vroče poletje ali celo kak vročinsko val, se bomo vnovič predajali, najprej hladu samostanskih zidov, nato pa obenem še umetnosti.
Dogodek interne narave, ki je vsakokratni del letnega programa našega društva, smo sklenili v Gostilni Žolnir, kjer smo se ogreli s kuhanim vino in čajem ter se posladkali z jabolčnim zavitkom. Ta veseli dan kulture smo tako sklenili še v duhu druženja, prevetrili pa smo tudi ideje, kaj vse bomo ustvarjali v letu, ki prihaja.
Doroteja Jazbec
E-novice · Dolenjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
