B. Grabrijan

Navdušenje je bilo tolikšno, da so si jo zaželeli znova – pravzaprav pogosteje na svojih jedilnikih. Ker na Postojnskem živi tudi kar nekaj belokranjskih izseljencev, so podali pobudo in v sodelovanju z Zavodom Turizem Postojna je dozorela ideja o delavnici, na kateri bi se udeleženci naučili te veščine.

Povabilu se je odzvala Tončka Jankovič iz Kolpa’s d.o.o., Adlešiči, ki je skupaj z ekipo v Baru Bor pripravila praktično delavnico. Na njej si je vsak udeleženec zamesil in spekel svojo pogačo – nekateri so se še posebej potrudili in domov odnesli kar dve.

Tončka Jankovič je ob tem povedala: »Belokranjska pogača je jako preprosta, samo občutek je treba dobit. Ko testo jemput ‘začutiš’, je peka jeno samo veselje.« Zanimanje je bilo izjemno, zato so se udeleženci zaradi omejenega števila delovnih mest (osem) zvrstili v treh krogih.

B. Grabrijan

Čeprav so se nekatere kuharice s pripravo belokranjske pogače že srečale in z rezultatom niso bile povsem zadovoljne, so bile tokrat pod budnim očesom ter ob natančnih navodilih izkušenih mojstric Tončke in mame Marice z doseženim več kot zadovoljne. Po uvodnem nagovoru predstavnice Zavoda Turizem Postojna je kratko predstavitev Bele krajine pripravil Boris Grabrijan. Večer se je zaključil v prijetnem in ustvarjalnem vzdušju.

Kot je poudarila ena od udeleženk: »Doma sem jo že pekla, pa mi nikol' ni tok' lepo ratala kot danes. Zdej pa vem, kje sem prej falila.« Gostitelji ter udeleženke in udeleženci so se že dogovorili za novo delavnico – marca se bodo lotili pisanja adlešiških pisanic. Prihodnja velika noč bo tako tudi na Postojnskem še posebej slovesna.

B. Grabrijan

Belokranjska pogača – več kot le jed

Belokranjska pogača je ena tistih jedi, ki s svojo preprostostjo in toplino povezuje ljudi. Njena priprava ni zapletena, vendar nosi močno simbolno in kulturno sporočilo. V Beli krajini jo tradicionalno ponudimo kot pozdrav dobrodošlice – še toplo, še pred peko narezano v značilne kvadrate, da jo gostje lažje lomijo.

Pogača, kot jo poznamo danes, v nasprotju s splošnim prepričanjem ni stoletja stara jed. Nastala je v obdobju med obema svetovnima vojnama v Metliki, medtem ko je bil na podeželju kruh dobrodošlice precej preprostejši. Vse podrobnosti o zaščiti in recepturi belokranjske pogače so zapisane v Uradnem listu RS, št. 49/2001.

B. Grabrijan

Še zanimivost iz Adlešičev

V Adlešičih je imela beseda pôgača nekoliko drugačen pomen. Pôgačo so domačini nesli mladi mamici kmalu po porodu, ko so prišli pogledat njo in novorojenčka. Ta pôgača je praviloma obsegala (vsaj) kuro za krepčilno juho porodnici (pogosto kar živo kokoš, saj jih je mlada mama lahko prejela več in so jih pripravljali sproti), dva hlebca belega kruha in liter vina. Če je gospodinja zmogla, so dodali še druge dobrote.

Kaj pa vi?

Katero delavnico bi si želeli pri vas? Peko belokranjske pogače, pisanje adlešiških pisanic, strižo ovc in sortiranje runa, polstenje (filcanje) ovčje volne, kvačkanje, pletenje …

Pokličite nas ali nam pišite, da se dogovorimo – dokler je še kaj prostih terminov.