Jože Slobodnik

Letos so se v gostujočem programu predstavili plesalci FS KUD Oton Župančič Artiče pod vodstvom Maje Štrbulc. Tokrat ne z domačimi brežiškimi plesi, temveč s koroškimi. Pozornost občinstva so pritegnili predvsem z barvitimi nošami in plesnimi gibi, ki se na prvi pogled precej razlikujejo od metliških.

Metliško folklorno specifičnost je že leta 1888 zapazil Ivan Navratil, leta 1936 pa jo je kritično ovrednotil še etnokoreolog France Marolt. Omembe vredno leto je tudi 1992, ko je velikonočni ponedeljek postal dela prost dan. Prav takrat je ta dan postal uradni datum novodobnega zaviranja kola na Mestnem trgu, letošnje je bilo 33. po vrsti.

Jože Slobodnik

Premikajoči turn

Kulturno društvo Ivan Navratil kot nosilec te žive kulturne dediščine igra ključno vlogo pri ohranjanju in prenašanju tega v evropskem prostoru unikatnega folklornega izročila. Zaviranje kola, s svojim značilnim premikajočim "turnom", je namreč edini evropski folklorni element, ki hkrati hodi in poje. Za primerjavo – katalonski človeški stolp, katerega rekord je 13 nadstropij, ali veronski, sta morda višja, a ne plešeta in ne pojeta.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se je zaviranje kola vse do leta 1992 plesalo ne glede na datum ali kraj. Pogosto takoj po vstajenjski maši na velikonočno nedeljo popoldne, včasih pa teden kasneje, če je bilo prej vreme neprimerno. Obred se je takrat odvijal na pungrtskem travniku, in kasneje na novem igrišču, na hribu Veselica, šolskih odrih in drugje.

Preberite še ...

Nepremičnine

Vaši domovi so ogroženi. Kaj lahko storite?

»Po sporu z Informbirojem so nekateri partijski prenapeteži zaradi velikonočnega konteksta sabotirali zaviranje kola,« pove Stane Križ, nekdanji dolgoletni umetniški vodja folklorne skupine Ivan Navratil . »A v 50-ih se je stanje umirilo, učitelji so začeli obredu namenjati več pozornosti. Okoli leta 1975, ko sem se folklori pridružil tudi sam, pa smo začeli stvari sistematično popisovati in notografirati. Po teh zakonitostih delamo še danes.«

Pri vojarinki kompromisa ni

Nikoli pa se kolo ni moglo izvesti brez prave vojarinke, vodje obreda. »Tu ni kompromisa. Vojarinka mora biti najboljša pevka v skupini, imeti mora občutek za prostor in dovolj karizme, da jo ostali sploh sprejmejo kot vodjo,« dodaja Križ. »Trenutno imamo tri dekleta, ki se za to vlogo kalijo že v osnovni šoli. Letos pa smo po dolgih letih doživeli spremembo.«

Tokrat se je na čelu skupine prvič preizkusila Sara Mužar, ki se za to vlogo potihem pripravlja že 14 let. »Ne bi rekla, da sem že dovolj dominantna. Letos sem bila izbrana predvsem zato, ker druge ni bilo. Petra Dokl, prejšnja vojarinka, mi je pomagala s strani, saj so to čevlji, ki jih je res težko zapolniti. Kot vodja moram razmišljati o gibanju in petju, ves čas intoniram skupino, ker se vsi ostali usklajujejo po mojem glasu,« pove 26-letna Želebejčanka. Mužarjeva zase pravi, da je lokalpatriotka – folklora je zanjo del tradicije, ki jo želi prenesti tudi na svoje otroke, ter hkrati del mestne identitete.

Jože Slobodnik

Fantov premalo

Predsednik društva Jani Stopar je ob tej priložnosti poudaril, da v društvu trenutno primanjkuje fantov. »Punce se lepo pomlajujejo, fantov pa bi rabili vsaj pet, da bi mi starejši manj plesali,« je dejal v šali. Ob tem je izrazil tudi velik ponos, da še lahko obleče rdeče-belo nošo in predstavlja Metliko.

Jože Slobodnik

Pravzaprav se je pri vseh sogovornikih dalo zaznati podobno mešanico ljubezni do druženja in lokalnega izročila. To je najbolje ubesedil kdo drug kot Stane Križ: »Folklora je ples, igra, petje in igranje – to so univerzalne človeške značilnosti. In če lahko vse to črpamo iz zapuščine – še toliko boljše.«

Na koncu se je kolo odprlo še za vse gledalce in za nekaj minut je Mestni trg izgledal kot nekoč, ko so po koncu 40-dnevnega posta Metličani stekli drugemu v objem in spontano zaplesali v nov začetek.

Galerija

Jože Slobodnik