FOTO: Triglav je vedno nekaj posebnega
Ko smo v PD Krka Novo mesto objavili razpis za vzpon na Triglav, nismo pričakovali, da se bo v skupino zbrala tako pestra druščina, ki je, geografsko gledano, pokrivala skoraj celo Slovenijo. Poleg večine Dolenjcev so bili trije udeleženci iz Metlike, dva iz Žužemberka, trije iz Maribora in okolice, ena iz Ljubljane in dva iz Ivančne Gorice. Da smo zadostili pogoju, da je skupina mednarodna, sta bila v skupini še dva Španca in en Črnogorec. 21 udeležencev je spremljalo pet vodnikov. Štirje smo bili iz domačega društva, v goste pa smo povabili tudi vodnika iz PD Polž Višnja gora.
Že ob treh zjutraj smo krenili iz Novega mesta, spotoma po poti pobrali vse prijavljene in se odpeljali na Pokljuko. Avtobus nas je zapeljal, kakor daleč se je dalo. Danilo se je že, ko smo krenili proti planini Konjščica. Po gozdni poti smo kmalu prispeli na idilično planino, kjer nas je navdušil volnatoglavi osat (Cirsium eriophorum). Krave ga ne marajo, ker bode. Nas pa je s svojo fotogeničnostjo popolnoma prevzel. Počasi smo se mimo sirarne odpravili na Studorski preval. Na smerokazu je pisalo, da je do Triglava, do našega cilja, še 5 ur in pol. Ker se je po krajši strmini pot zravnala in nam obetala malo lagodne hoje, nas to ni prestrašilo. Ob številnih zanimivih cvetlicah smo jo na sončni strani pobočij krenili proti Vodnikovemu domu. Pot je bila večinoma razgledna. Le en del, kjer je aktiven podor, smo malo zaskrbljeno pospešili korak, da ne bi kdo od nas prestregel kaj nepredvidljivega na glavo. Navduševali smo se nad razgledi, najbolj pa nas je očaral Triglav, ki se je kopal v soncu in nas prijazno vabil.
Pri Vodnikovem domu na Velem polju smo imeli postanek za kavo in čaj. Vsi smo se napili čiste studenčnice, si obnovili zaloge vode in se kaj kmalu odpravili naprej. Dom Planika pod Triglavom se nam je zdel čisto blizu. V daljavi se je svetila tudi Kredarica. Triglav se je še vedno sončil. Pa tudi mi smo se začeli potiti. Prišli smo do prvih jeklenic, ki so nam pomagale pri premagovanju poti.
Na Konjskem sedlu nas je po krajšem posedanju in sončenju pot usmerila v levo dokaj strmo navzgor. Čeprav je bil Dom Planika prej čisto blizu, se nam je zdelo, da se sproti umika in nas draži. Na primernih mestih je bilo mogoče opazovati procesijo planincev, ki se je kot kača vila po grebenu vse od Planike, preko Malega Triglava, do vrha našega očaka.
Čeprav se je Dom Planika sončil, nas je presenetil hladen veter, ki je pihal okrog koče. Pogovarjali smo se z ovcami. V njihovem jeziku, seveda. Triglav pa si je nadel puhasto kapo in se skril pred našimi radovednimi pogledi. Iz koče smo dobili informacijo, da bo dež. Med opazovanjem zloveščih oblakov smo vseeno verjeli vremenski napovedi bolj kot mnenju osebja v koči. In imeli smo prav.
Počasi smo si nadeli plezalno opremo in čelade, si oprtali nahrbtnike in jo mahnili proti skalam. Kaj kmalu se je začelo garanje v steni. Nekateri bolj, drugi manj navdušeno, smo zavzeto pretikali vponke in se počasi pomikali ob jeklenici v strnjeni koloni. Nekatere je bilo tudi malo strah in hvaležni so bili za meglo, ki je zakrivala poglede po prepadnih pobočjih. Počasi smo napredovali proti Malemu Triglavu. Včasih je bilo treba počakati, da smo se zvrstili pri srečanju s skupino, ki je sestopala. Drugič spet so drugi čakali nas. Našli so se tudi taki, ki so nepotrpežljivo prehitevali po brezpotju na popolnoma neprimernih mestih in nam krušili kamenje. Tujci. Vseeno smo jim vodniki povedali, kar jim gre. Prav zaradi takih nestrpnežev je toliko nesreč v gorah. In žalostno je, da si obiskovalci gora ne znajo vzet časa, da bi uživali v lepotah.
Na Malem Triglavu smo odložili težke nahrbtnike in se z manjšimi, nekateri celo brez njih, odpravili proti vrhu. Ko so bila ramena razbremenjena, je zrasla tudi samozavest. Tako smo prav vsi udeleženci dosegli cilj in se ponosni fotografirali pri Aljaževem stolpu. Ker je bil Triglav zavit v meglo, na vrhu ni bilo gneče. Brez krsta seveda ni šlo, zato so jih tisti, ki so bili prvič na Triglavu, dobili s štrikom po ta zadnji. Kar polovica udeležencev je bilo krščenih. Najmlajši udeleženec je bil tokrat na Triglavu že tretjič. Najstarejši pa stoprvič. Spraševali smo se, ali ne bi bilo nemara treba krstiti tudi njega.
Po trenutnem navdušenju nas je dohitelo spoznanje, da je treba priti tudi v dolino. Večina se je strinjala, da je sestop dosti težji kot vzpon. Spet je pomagala megla, da strah ni bil prevelik. Brez večjih pretresov smo počasi prišli do Kredarice. Španca sta se od mraza skoraj tresla, saj nista navajena tako nizkih temperatur. Pa tudi drugim ni bilo ravno vroče. Medtem, ko se je nebo odločalo, ali bo zajokalo ali ne, smo si sneli plezalno opremo in čelade, se oblekli v toplejša oblačila in jo mahnili proti Domu Valentina Staniča, kjer so nas pričakovali s toplimi posteljami in omamno dišečo toplo jedjo.
Oskrbnik nas je bil vesel, saj so drugi obiskovalci zaradi slabe vremenske napovedi odpovedali rezervacijo.
Večerja se je res prilegla. Med pogovorom smo se razporedili po sobah in se vsi prav kmalu spravili spat. Celodnevna hoja je opravila svoje.
Ponoči je deževalo. V sosednji sobi je nekdo zelo na glas vlekel dreto. Najmlajši je štrbunknil iz pograda. Na srečo jo je odnesel le z buško. Nekateri so trdno zaspali in se niso niti premaknili. Drugi smo zaskrbljeno poslušali, koliko dežuje.
Zbudili smo se v mrzlo, vetrovno, oblačno jutro. Vendar ni več deževalo. Z užitkom smo pojedli zajtrk in se pripravili za spust v dolino. Po pogovoru z oskrbnikom smo se odločili, da čakanje ni smiselno. Do šestih bo tako, je rekel oskrbnik. Lahko da bo pršilo, rahlo padalo, ali pa bo prevedrilo. Odločili smo se za zadnjo možnost.
Zahvalili smo se oskrbniku in njegovi pomočnici, ki sta bila več kot prijazna in res prijetno gostoljubna, in jo za Cmirom mahnili v Turkov rovt v dolini Vrata. Do konca smo se naužili hoje po melišču navzdol. Med potjo smo opazili alpskega močerada, ki jo je mahal v hrib, kar naj bi pomenilo, da bo dež. Gams je z vrha pečine očitno štel promet. Njegova čreda se je skrivala med redkim ruševjem in čakala, da se bomo umaknili iz njihovega pašnika. Čeprav je močerad sanjal o dežju, se je nebo tudi tokrat odločilo, da nam ne bo privoščilo zastonj tuširanja. Nam je bilo to čisto prav. Zadnje korake smo naredili po gozdu in ob strugi Triglavske Bistrice proti Aljaževemu domu v Vratih.
Postanek je bil kratek. Šofer nam je prišel povedat, da nas čaka. Na poti proti Mojstrani smo si ogledali še slap Peričnik. Samo iz ceste. Nikomur se ni dalo povzpeti se do vrha. Prijetno utrujeni in neizmerno srečni smo se veselili prihoda domov.
Izmenjali smo si naslove, se poiskali po fb in drugih socialnih omrežjih, se dogovarjali za nove podvige. Nastale so nove prijateljske vezi in ostali bodo večni spomini na nepozabno doživetje v prekrasnih slovenskih gorah.
