L. M., arhiv DL

Vendar, kdor razume, kaj je hotel štajerski bard z njo povedati, pesem razume drugače. Spet bo vse bilo, kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok, nadaljuje.

Danes je silvestrovo, dan, ko naj bi vsaj za nekaj časa pozabili vsakdanje skrbi, se poveselili, mogoče celo napili in ne razmišljali o tem, kaj bo jutri. Nocoj so dovoljene sanje, a kot je nekoč nekdo ob neki zgodovinski priložnosti dejal, jutri bo nov dan.

Takrat smo se novega dne veselili, čeprav nas je bilo malo strah, da bo zaropotalo. Saj je zaropotalo, a se je dobro razpletlo in nam je šlo potem bolje. Vsako leto. Vsaj nekaj časa. Kaj pa zdaj? Nam gre še vedno vsako leto bolje? Se na silvestrovo še lahko veselimo novega leta? Kakor kdo. Nekateri mogoče še, nekateri še bolj, a večina najbrž ne.

December je bil v preteklosti, ko nas je bila še večina Slovencev tesno povezana z zemljo, ko se še nismo skoraj vsi naselili v mestih, ko v trgovinah še nismo mogli sredi zime kupovati svežih hrušk, jagod in paradižnika, ko še ni imel vsak svojega računalnika, v žepu pametnega telefona in na parkirišču pametnega avtomobila, ki zna že skoraj vse sam, in nam na vsakdanja in manj vsakdanja vprašanja ni odgovarjala, ni pisala domačih nalog in šolskih spisov pa čestitk za rojstni dan in pogrebnih govorov umetna inteligenca, je bil konec leta čas, ko so se ljudje zadovoljno zazrli v leto za seboj, se tistemu tam zgoraj zahvalili za dobro letino in z upanjem zrli v prihajajoče leto, za katero so verjeli, da bo še boljše.

Silvestrovo mogoče ni najprimernejši čas za vleči črto pod leto 2025. Bilo je to leto, ki bi ga bilo bolje pozabiti, narediti križ čezenj, potegniti črto in začeti znova. Letos se ni končala vojna v Ukrajini. Letos se ni končalo pobijanje v Gazi, čeprav so menda proti koncu leta sklenili neko premirje.

Na oni strani Atlantskega oceana je oblast spet prevzel človek, ki ne pozna nobenih manir in mu kar nekaj božjih zapovedi dela probleme. Čez noč je spremenil razmerja v svetovni politiki. Evropejci, ki smo kot prebivalci zibelke sodobne zahodne civilizacije uživali poseben status, smo kar naenkrat postali drugorazredni državljani Sveta. Nepomembni. Nihče nas nič več ne vpraša, le kak ukaz še dobimo sem ter tja. Se komu zdi trditev pretirana? Počakajte še kak mesec, mogoče leto, in znova odgovorite na vprašanje.

Pa to še ni vse, vpije glas spikerja v televizijski prodaji. Pomislimo še na vse, kar se nam je letos dogajalo doma. Pred dnevi smo obnovili spomin na enotnost, ki smo je bili zmožni ob ustanavljanju lastne države. Slovenci, ko smo ogroženi, znamo stopiti skupaj. Mar res? Danes nas ogroženost še bolj razdvaja, ločuje. Vsaka malenkost je izrabljena, da nas loči na vaše in naše. Celo harmonika. Da, celo harmonika, ki bi nam morala igrati za veselje. Ko bi se morali ob njenih zvokih stisniti in zaplesati. In si dati poljub. Silvestrski poljub. Celo harmonika. In trobenta tudi.