Arhiv DL

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vroči avgustovski dnevi so pospešili zorenje jabolk in v artiških sadovnjakih se je začelo obiranje. Za sadjarje je to poseben čas – čas pričakovanja, skrbi, velikih delovnih naporov in tihega veselja ob prvih sadovih celoletnega dela. Čas, ko se med vrstami jablan znova in znova potrjuje, da je sadjarstvo več kot poklic. Je način življenja, povezanosti z zemljo, drevesi in naravo.

Za Gordano Rožman so bili sadovnjaki prav to. Bili so njen svet, njen vsakdan, njeno veselje in tudi zatočišče. Med jablanami je preživela nešteto ur, se veselila dobrih letin, sprejemala težke odločitve, premagovala razočaranja in iskala mir. Sadovnjake je imela iskreno rada.

Še nekaj ur pred svojim odhodom je z novinarko opravila intervju o letošnji letini, o jabolkih, ki so prav takrat dozorevala v njenih sadovnjakih. O svojem delu je govorila tako, kot je živela – predano, strokovno in z mislijo na sadjarstvo.

Nato je naša draga prijateljica in kolegica odšla.

Večina starejših sadjarjev se Gordane najprej spomni kot tajnice na Kooperaciji v nekdanjem Agrokombinatu Krško. Vedno nas je pričakala s spoštljivo prijaznostjo in svojim značilnim optimizmom, s katerim je znala omehčati še tako težke situacije. Njeni nekdanji sodelavci jo pomnijo po izredni delavnosti, urejenosti in odgovornosti. Znala je združiti resnost s sproščenostjo in humorjem, pri tem pa nikoli ni pozabila na spoštljiv odnos do ljudi.

Morda je prav srečevanje s sadjarji v tistih letih pripomoglo k temu, da je kmalu stopila na svojo sadjarsko pot. Seveda pa je bila najprej ljubezen tista, ki jo je pripeljala v Artiče. Pomembno vlogo pri njeni odločitvi za samostojno sadjarsko pot je imela tudi moževa mama, ki je zelo zgodaj prepoznala, iz kakšnega testa je njena snaha. Sprejela jo je odprtih rok, ji nudila podporo in jo spodbujala.

In tako je Gordana, mestno dekle, obula velike sadjarske škornje.

V njih je stopala samozavestno in odločno, včasih tudi s kančkom strahu pred neznanim. Preprosto je delala, se učila in vztrajala. Iz leta v leto je postajala vse boljša sadjarka in zelo zgodaj tudi sogovornica, katere mnenje je nekaj pomenilo.

Navdihovala je mnoge mlade sadjarje, še posebej sadjarke, ki so jo z občudovanjem poslušale, ko je povsem enakovredno razpravljala s strokovnjaki in stanovskimi kolegi – o tehnologiji, strojih, pridelavi, težavah in rešitvah, pa tudi o življenju. Njeno znanje je raslo skupaj z njenimi drevesi – iz izkušenj, poskusov, napak, uspehov in neštetih pogovorov.

Večina sadjarjev jo je še bolje spoznala skozi njeno delo v Sadjarskem društvu Artiče, katerega aktivna članica je bila od leta 1993. Kot dolgoletna blagajničarka je skrbno bdela nad društvenimi financami, hkrati pa se je dejavno vključevala v organizacijske in tehnološke aktivnosti društva.

Gordani je bilo zelo zgodaj jasno, da sodelovanje prinese veliko več kot tekmovanje. Vedela je, da brez izobraževanja, posodabljanja tehnologije, novih rešitev in povezovanja ni razvoja. Zato je bila vpeta v različne skupine in poslovne tokove pridelovalcev. Znanje je rada delila in verjela, da je prihodnost sadjarstva tudi v povezovanju ljudi.

Kljub velikim delovnim obremenitvam in nenehnemu pomanjkanju časa je vedno našla čas za ljudi. V njenih »jabkah« smo se srečevali sadjarji in strokovnjaki. Z nami je delila izkušnje – dobre in slabe –, svoje dileme in svoje rešitve. Pri njej je bilo vedno mogoče vprašati in pričakovati iskren odgovor.

Jablane so Gordano razveseljevale, včasih žalostile in včasih tudi jezile. Sadjarstvo ji ni prizanašalo. A prav v sadovnjaku je našla tudi tolažbo ob najtežjih življenjskih izgubah. Naravo kot tolažnika lahko zares razumejo le tisti, ki so z drevesi stkali prav posebne vezi.

Gordana je bila strastna in odlična sadjarka. Strokovna, radovedna in zahtevna sogovornica. Zanesljiva kolegica in dobra prijateljica. Toda poleg vsega, kar je znala in zmogla, je bila predvsem človek z izjemnim čutom za soljudi. Znala je prisluhniti, pomagati in spodbuditi. Njen sproščeni, nalezljivi smeh pa je znal življenje za trenutek narediti lažje.

Morda se bomo prav tega smeha še največkrat spomnili.

Spominjali se bomo njene odločnosti, njenega znanja in pripravljenosti pomagati. Pogovorov med jablanami, njenih pripomb, nasvetov, dilem in rešitev. Spominjali se bomo ženske, ki je iz mestnega dekleta postala prava sadjarka in ki je znala strokovnost združiti s srčnostjo, odločnost s toplino in uspeh z občutkom za drugega.

Ko bodo jeseni med vrstami jablan zadišala zrela jabolka in se bodo sadjarji znova srečevali ob obiranju, bodo med nami manjkali njena beseda, njena vprašanja in njen smeh. Morda se bomo takrat za trenutek ozrli proti vrstam dreves in pomislili nanjo.

Ostalo bo njeno delo. Ostale bodo zgodbe, ki jih bomo pripovedovali. Ostali bodo ljudje, ki jih je povezala in jim pomagala. In ostal bo spomin na Gordano – dobro sadjarko, pogumno žensko, iskreno kolegico in človeka, ki je s svojo toplino, strokovnostjo in človečnostjo pustil sled v našem društvu in v naših življenjih.

Zelo jo pogrešamo.

Prijatelji, sadjarji