Lidija Markelj

Lani poleti jim je Gospodarska zbornica Dolenjske in Bele krajine podelila bronasto priznanje na Dnevu inovativnosti 2024 za inovacijo Zaposlovanje, integracija in ohranjanje tujcev kot delovne sile v lokalnem okolju skupaj z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto in novomeškim RK.

Lidija Markelj

Med 31 prejemniki priznanj so bili edini javni zavod in kot pove direktorica doma Mateja Jerič, so veseli, da je bil njihov trud opažen, priznanje jim pomeni motivacijo za naprej. Kot največji dom za starejše na našem območju, v katerem stara leta preživlja okrog 355 oseb – skupaj z začasnimi namestitvami in dnevnim varstvom – bi lahko sprejel še več starostnikov, saj prostor imajo, ne pa delavcev, ki bi skrbeli zanje.

20 odstotkov tujcev

Prav po zaslugi tujcev, ki jih je v zavodu kar okrog 20 odstotkov od vseh zaposlenih, pa vsaj ne zapirajo že delujočih oddelkov. Največ tujcev prihaja iz Bosne in Hercegovine (11 odstotkov), Kosovega (5 odstotkov), posamezniki pa tudi iz Srbije, Kolumbije, Romunije, Ukrajine, Moldavije, Hrvaške, Rusije in iz Venezuele.

»Vsakih pridnih rok smo veseli, vse težave nekako premostimo, da so le pripravljeni delati,« pravi Mateja Jerič in pove, da so njihove izkušnje dobre.

Elvisa iz Bosne

Lidija Markelj

Elvisa Tatarević iz Novega mesta, ki je po rodu Bosanka, v DSO Novo mesto dela že skoraj tri leta in je zelo zadovoljna. Začela je kot strežnica, z nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) pa je nedavno postala socialna oskrbovalka in morda se v prihodnje z dodatnim izobraževanjem prelevi celo v bolničarko – teh najbolj primanjkuje v domu.

»Moje delo se ni kaj dosti spremenilo, imam pa več strokovnega znanja, drugače se počutim, bolj samozavestno,« pravi Elvisa in poudari, da se pri nas dobro počuti in rada hodi v službo.

V Slovenijo je z družino prišla pred petimi leti. »Mož Sejad je delal kot gozdni inšpektor in izgubil službo. Sama sem po izobrazbi šivilja, ampak pretežno sem delala v gostinstvu, kot punca tri mesece celo v Sloveniji. V novi situaciji sva razmišljala, kaj storiti - razmere v Bosni niso dobre in moja sestra, ki z družino že dela pri vas, je bila pika na i, da smo se preselili sem,« razloži Elvisa. Mož je dobil službo v gradbeništvu, sama nekaj časa zaradi varstva obeh majhnih otrok ni iskala zaposlitve, potem pa je imela vsega dovolj.

»Rada grem v službo«

»Želela sem si delati in služiti denar, kar sem bila od nekdaj vajena. Želela sem tudi iti od doma, v družbo. Začela sem pisati prošnje in prepričana sem bila, da bom kak pico pek ali kaj v gostinstvu, a po spletu naključij sem pristala v domu starejših, kar pa mi odgovarja. Je pa res, da si nisem predstavljala svojega dela,« odkrito pove.

»Ob pomoči dobrih sodelavcev sem se navadila na vse obveznosti in rada grem vsak dan v službo. Starejši so zelo hvaležni za vsako lepo besedo in pomoč, tudi pohvale dobiš,« pripoveduje Elvisa in pravi, da so mnogi stanovalci pozorni do njih. »Opazijo, če si kak dan slabše volje in pravijo, kaj je narobe, da ni danes nasmeha na ustnicah.«

Pohvali dober kolektiv. »Na začetku so me nekateri sprejeli malo z zadržki kot tujko, kar razumem, a večina je dobrih, razumevajočih, pomagajo, svetujejo,« pravi Elvisa, ki je tu razvila svojo socialno mrežo, dobila tudi prijateljice. Potrudila se je, da zelo lepo govori slovensko.

Učenje slovenščine

Na začetku ni šlo brez težav, a želja po znanju je bila močna. Elvisa je na RIC Novo mesto opravila 180-urni tečaj in pridobila certifikat A2 in B1. »Zelo sem se izboljšala, veliko sem se učila tudi doma in celo moža se spravila v tečaj. Če prideš v tujo državo, se moraš prilagoditi tudi z znanjem njenega jezika. Ne razumem, da vsak tega ni pripravljen,« razlaga Elvisa Tatarević. Zanjo obiskovanje začetnega tečaja slovenskega jezika tujce (40 pedagoških ur), ki ga od lani v sodelovanju s Šolskim centrom Novo mesto organizirajo v domu, ni imelo smisla. Je pa vesela, da k sreči njena otroka težav s slovenščino ne bosta imela, saj se tako njen četrtošolec kot prvošolec pridno učita naš jezik.

Svetlana je zadovoljna

Lidija Markelj

Jezikovnih težav nima tudi 19-letna Svetlana Fronza iz Krškega, ki prihaja iz Moldavije. V Sloveniji živi tri leta, v novomeškem DSO pa dela kot negovalka. V domu je že dlje časa zaposlena tudi njena mama Tatjana.

Svetlana je začela v pralnici ter potem prišla na oddelek, kar ji veliko bolj odgovarja. Pomaga pri negi. »Rada se učim slovensko, pri tem mi je zagotovo v pomoč znanje ruščine, pomagam si tudi z angleščino, če je potrebno,« pove Svetlana in doda, da ji je verjetno lažje kot starejšim tujcem. No, njena mami Tatjana, ki v domu deluje že dlje časa, s sporazumevanjem nima težav. Je tudi komunikativna, odprta, prilagodljiva.

Svetlana z mamo iz Moldavije

Svetlana razloži, da je bila za njihovo selitev iz Moldavije kriva ločitev staršev. Starejši sestri delata v Nemčiji, mama pa se je z najmlajšo hčerko odločila priložnost najti v Sloveniji in po sezonskih delih v posavskem koncu ima sedaj službo v negi za nedoločen čas v domu. Pove, da je zadovoljna, v Novem mestu je opravila tudi vozniški izpit in s hčerko se vozita na delo.

Lidija Markelj

Svetlana se je kot 16-letnica izobraževala v Sevnici za frizerko, a se je po 1. letniku raje zaposlila. Tudi ona želi napredovati, zdaj si sama v Krškem plačuje izobraževanje za bolničarko. »Rada delam na oddelku, všeč mi je tudi, da ima dom posluh za nas tujce in da nas spodbuja,« pove.

Brez tujcev ne gre

Direktorica DSO Novo mesto Mateja Jerič poudarja da imajo vsi zaposleni možnost napredovanja, le željo morajo izraziti. To velja seveda tudi za tujce. Z njimi si zadnja leta pomagajo pri premoščanju kadrovske problematike. Na trgu dela iskanega kadra, kot so srednji zdravstveni tehnik, bolničar, socialna oskrbovalka, kuhar, slaščičar ... kljub stalnemu objavljanju razpisov za prosta delovna mesta ni.

»Ključni problem je v neustreznih kadrih in kompetencah kandidatov. Zaradi težav z iskanjem smo primorani rahljati pogoje za zaposlitev. Spremenili oz. omilili smo pogoje izobrazbe, izkušenj in drugih znanj. Na razpisana delovna mesta zaposlujemo tujce, iz leta v leto ta številka narašča. Danes beležimo kar 20 odstotkov tujcev od vseh zaposlenih, medtem ko je bil ta 2022 le okrog 3 odstotkov. Za najemanje delavcev pri agencijah za zaposlovanje se še nismo odločili, a v prihodnje se bomo verjetno primorani poslužiti tudi teh načinov zaposlovanja,« pove Jerič.

Kje so negovalci

Kot smo izvedeli na Šolskem centru Novo mesto, je trenutno v treh letnikih srednješolskega programa bolničar – negovalec vpisanih 73 dijakov. Kako, da jih potem ni najti v domovih za starejše?

Jerič omeni, da se jih večina verjetno odloči za nadaljnje šolanje v programu zdravstvena nega – poklicno-tehniško izobraževanje, ki traja še dve leti, in dobijo poklic tehnika zdravstvene nege. To potrdi tudi ravnateljica Srednje zdravstvene in kemijske šole Damjana Papež in doda, da s podatki, kje se zaposlijo, ne razpolagajo. V programu negovalec – bolničar pa prevladujejo dekleta – od 73 šolajočih jih je kar 60.

Trudijo se

Če ni dovolj delavcev, to seveda vpliva na organizacijo dela. Največkrat to pomeni nadurno delo, zaposlovanje študentov in upokojencev pa tudi zmanjšanje obsega naročil oz. zunanjih storitev, npr. gostinskih, po katerih je DSO tudi poznan. Direktorica pove, da so zaradi pomanjkanja delavcev, ki so gotovo tudi premalo plačani, celo odložili načrtovano širitev v novi prizidek Bob.

Se pa trudijo pridobiti nov kader in obdržati obstoječega, in to z vrsto aktivnosti: z že omenjenim začetnim tečajem slovenščine za tujce, z nacionalno poklicno kvalifikacijo socialnega oskrbovalca, ki jo je v zadnjem času pridobilo sedem zaposlenih, s sklenitvijo pogodb o štipendiranju (z dvema dijakoma smeri zdravstveni tehnik) in s pogodbami s tremi zaposlenimi, ki jim dom plača šolnino za pridobitev poklica srednja medicinska sestra oz. bolničar negovalec.

Problem stanovanj

Direktorica kot največjo oviro pri pridobivanju delavcev iz tujine vidi v pomanjkanju nastanitev in dragih najemninah.

»Vsak zainteresirani sprašuje za stanovanje. S tako majhno plačo si ne more privoščiti 500 evrov in več najemnine ter 200 evrov za plačilo stroškov mesečno. To je zanje ovira in ne pridejo. Če dajemo štipendije za deficitarne poklice, so potrebna še stanovanja za deficitarni kader,« predlaga Mateja Jerič. Težava pri zaposlovanju tujcev in pridobivanju subvencij je tudi stalno prebivališče, saj brez njega na razpisih ne izpolnjujejo pogojev. »Tu bi se morala zakonodaja nekako spremeniti,« opozarja.