Igor Vidmar

Zadnja štiri leta je vavtovska šolska ekipa prve pomoči na državnem tekmovanju vsakič stala na odru za zmagovalce. Letos so bili Vavtovčani tretji, lani prvi, predlani drugi in pred tremi leti tudi tretji. Med prvimi tremi in prav tako najboljši pa so bili tudi že prej. Biti med najboljšimi šolami v prvi pomoči pa je velika stvar.

Novomeščan Robert Ogulin je bil tisti mladi učitelj, ki je pred četrt stoletja prevzel vodenje krožka Rdečega križa in ki že od vsega začetka šolsko ekipo pripravlja na tekmovanja. Se zgodi, da imaš srečo in ti enkrat uspe, a če ti uspe vsako leto, očitno nekaj delaš prav, nekaj delaš bolje kot drugi. 

Robert Ogulin zase pravi, da je rojen za učitelja. Da bo učitelj, je vedel že, ko je bil še otrok. Najprej se je videl kot učitelj zgodovine in zemljepisa, za kar ga je navdušila odlična učiteljica, ki ga je ta dva predmeta učila v Osnovni šoli Šmihel. V gimnaziji ga je veselje do zgodovine in zemljepisa minilo. Nekaj časa je sanjal, da bi šel študirat glasbo, na koncu pa si je izbral poklic vzgojitelja. Prvo službo je dobil v vrtcu v Stopičah, in ko se je napovedovala devetletka, mu je takratni ravnatelj Ladislav Brulc predlagal, naj se vpiše na fakulteto in doštudira razredni pouk. Pa se je vpisal in še pred diplomo odšel učit na Osnovno šolo Prevole. Ko je diplomiral, je dobil službo v Vavti vasi, kjer še danes uči prve in druge razrede. 

V otroštvu, pravi, je bolj kot o šoli razmišljal o trobenti, ki se jo je učil v glasbeni šoli in jo je pozneje igral tudi v Pihalnem orkestru Krka, in o športu. Bil je visok in spreten, pa so ga porabili v šolskih ekipah v košarki, rokometu in odbojki. »Potem so nas trenerji prišli povabit v klub. Takrat niso starši vpisovali otrok v klube in plačevali vadnine, ampak so trenerji iskali talente na medšolskih tekmovanjih. V klub so tako prišli samo najbolj nadarjeni,« tiste čase z današnjimi primerja Robert Ogulin, ki se je odločil za košarko in jo kar nekaj let treniral pri legendarnem novomeškem trenerju kadetov in mladincev Slavku Kovačeviću. »Dobro nam je šlo in zlahka smo premagovali vse tekmece, dokler nismo prišli do Olimpije, potem je bilo pa konec veselice,« se spominja mladosti, preživete pod koši. 

Tudi navdušenje nad glasbo ga ni minilo. V gimnaziji je bil v času usmerjenega izobraževanja na pedagoški smeri obvezen predmet klavir, ki je pri Robertu zamenjal trobento. Nekaj časa je igral pri skupini Metro, pozneje pa se je usmeril v narodno-zabavno glasbo. Ljubezen do glasbe je prenesel tudi na sinova. Aljaž igra bobne pri skupini Plateau in je lani diplomiral iz bobnov na inštitutu za jazz na univerzi v Gradcu, kjer nadaljuje magistrski študij glasbene pedagogike, mlajši sin Julij pa obiskuje drugi letnik ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet in velja za enega najbolj nadarjenih mladih jazzovskih kitaristov pri nas. Na oba sinova je Robert Ogulin zelo ponosen pa tudi na ženo Metko.

Če bi se še enkrat odločal za poklic, bi se enako odločil. »Že kot otrok sem bil trdno odločen, da bom učitelj, in sledil sem ideji. Včasih sem razočaran, ko vidim, da se ljudje ob prvi oviri odpovedo svojim idejam, ciljem. Vedno sem užival pri delu z otroki. Če kdo naredi kakšno neumnost, to rešujemo zlepa, tudi s humorjem, in to vedno bolj zaleže kot jeza in kazen. Otroku je treba ponuditi pomoč, ne pa ga kaznovati,« pravi Robert Ogulin o svojem delu v razredu, kjer v kotu stojijo klaviature, ki jih pogosto uporabi, kadar poje z učenci. Tudi to naredi dobro vzdušje v razredu. Pravi, da morda tudi zato ni imel nikoli konfliktov s starši, in upa, da tudi oni niso imeli težav z njim.

Morda k vsemu temu prispeva tudi njegova belokranjska kri. Oče in mama sta Belokranjca. Oče Jože je mlad ostal brez staršev, in ko se je zaljubil v Marijo, sta jo mahnila v svet s trebuhom za kruhom, v Nemčijo, v Nürtingen, kjer sta se jima rodila Robert in Gabi. Ko je bil čas za šolo, so se vrnili domov, kjer je ta čas v Regrči vasi že zrasla družinska hiša.

Ko beseda spet nanese na tekmovalne uspehe njegovih učencev, Robert Ogulin poudari: »Niso pomembna osvojena mesta, pomembno je znanje, ki ga otroci odnesejo s sabo v svet, in pomembni so nasmejani obrazi pa tudi to, da te čez leta nekdo v mestu pocuka za rokav, vesel, ko vidi svojega nekdanjega učitelja.«