arhiv DL

##IMAGE-2487631##

Zaposleni vrtca Metlika so se odločili, da svoje nestrinjanje z ukrepi na področju predšolske vzgoje tudi javno izrečejo. Tako danes na parkirišču vrtca vse enako misleče vabijo, da se jim pridružijo na mirnem shodu, na katere so povabili tudi ostale belokranjske vrtce in šole. Mi pa ob tej priložnosti objavljamo komentar ene od belokranjskih vzgojiteljic:

V šolstvu in vrtcih vrši. Tema tedna: spremembe na področju vrtcev in osnovnih šol, ki jih predvideva Predlog zakona za uravnoteženje javnih financ.

Sem vzgojiteljica in imam 31 let delovne dobe v vrtcu. Nad načrtovanimi spremembami se lahko le zgražam in se sprašujem: »Zakaj rušijo delo vzgojiteljic v vrtcu?« Smo kot širša družba res tako na dnu, da se bo zopet varčevalo na račun otrok?

Sem strokovna delavka v vrtcu in poznam razvoj otroka. Vem, kako hitro napreduje otrok v predšolskem obdobju in kako je to obdobje pomembno za njegov nadaljnji razvoj. V tem obdobju dobi smernice in vzpodbude, ki jih nadgrajuje tekom šolanja. Razvija svoje spretnosti, socialni in intelektualni razvoj. Pridobiva na samozavesti in išče svoje rešitve v izzivih, ki jih ponuja vzgojiteljica. Veliko je individualnega dela z otroki in vsak posameznik dobi možnost, da se najde na področjih, na katerih je močan. Je del skupine, ki ga sprejema, tako z napakami in pomanjkljivostmi, kot z dobrimi lastnostmi. Vzgojiteljica je vez, ki to skupino povezuje in nudi otrokom možnost, da se vsestransko razvijajo. Jih motivira, da spoznajo svoje sposobnosti in da se tudi na napakah učijo. Vzgojiteljica jih tolaži, ko jim je hudo in jih pohvali, ko napredujejo; je oseba, ki otroke vodi, da sami preizkusijo kaj novega.

Marsikdo poreče: »Ja, saj je to tvoja služba!« Res je, to je moja služba, moje delo. Kot strokovnjakinja lahko rečem, da je sedanji vzgojno-izobraževalni sistem postavljen v prid otroka. To mu in mi omogoča Kurikulum za vrtce.

Prihod v vrtec je za novince stresen. Novo okolje, novi, neznani obrazi. Med njimi je vzgojiteljica stalna oseba, ki otroku omogoči, da ga to okolje sprejme, da se v njem počuti varnega in dobrodošlega. Njeno naročje je toplo, v njem najde tolažbo. Majhen otrok je radoveden in željo po raziskovanju mu vzpodbuja tudi vzgojiteljica. Od nje se nauči nove pesmice, ga motivira z raznimi vsebinami in temami, da se govorno razvija. Skozi prstne in druge igre se nehote seznanja z matematiko in ga uvaja v svet umetnosti. Vodi ga pri odkrivanju bližnje in širše okolice, pri opazovanju narave, ki se spreminja skozi letne čase. Je oseba, ki mu zaupa ves čas njegovega bivanja v vrtcu.

Vzgojiteljica pozna otroka, njegove zahteve in želje prepozna že po otrokovem obnašanju, njegovih gibih in mimiki obraza. V vrtcu se otrok počuti dobro in vanj se rad vrača. Ve, da ga bo tu pričakala njegova vzgojiteljica.

Vrtec je prostor, kjer otrok preživi večji del dneva. Postane del družbe, kjer so pravila, ki jih moramo spoštovati vsi; na drugi strani pa mu nudi vrtec izziv, da najde svoje rešitve in da zastavljene naloge reši. Svoje znanje s pomočjo vzgojiteljice nadgrajuje in je skupaj z njo vesel vsakega, še tako malega napredka. Zato sem rada vzgojiteljica, ker v vsakem otroku vidim del sebe. Otroci moje skupine so res glasni, a pustim jim, da so otroci. Razigrani, nasmejani v nežnem otroštvu, katerega del sem tudi jaz, njihova vzgojiteljica.

V letih, kar smo v vrtce vpeljali Kurikulum za vrtce, je mnenje strokovnih služb, ki spremljajo naše delo, le pozitivno. Naše delo v vrtcih primerjajo z evropskimi standardi in normativi. Med njimi ima Slovenija vodilno mesto. In Slovenija, z ministrom Žigom Turkom na čelu, ki se rada primerja z Evropo, zdaj te standarde in normative ruši. Omenjeni minister bi to spremenil, a posledično bi nas resnično pahnil 30 let nazaj. Skupine otrok v igralnicah bi povečal, zmanjšal število vzgojiteljic, obstoječim povečal delovno obveznost v oddelkih, a ob tem pozablja na nekaj zelo pomembnega – bo zagotovljena varnost otrok? Njegov predlog novega Zakona za uravnoteženje javnih financ bi otrokom v vrtcih omogočil le varstvo, vzgojno- izobraževalni program več ne bo možen.

Kot strokovna delavka v vrtcu opozarjam na zelo slab materialni položaj v obstoječih vrtcih, vsaj pri nas, ki smo na podeželju. Naši otroci ne poznajo ne opere, ne gledališča; večina otrok prvič vidi vlak, ko se odpeljemo v Črnomelj z avtobusom, pa še ta vožnja je za večino otrok - prvič. Otroci imajo za igro zelo malo igrač, saj se v vrtcih varčuje že kar nekaj let. Dotrajana oprema, vzgojiteljice nosimo v vrtec didaktične igrače svojih otrok. Se pač moramo znajti. V vrtcih vemo, da moramo varčevati, zato smo vzgojiteljice skromne. Zdaj pa bomo za to kaznovane. Ne le me, kaznovani bodo tudi otroci. Je to napredek družbe, da igralnice zatrpamo z otroki, z minimalnim osebjem? Jim vzamemo pravico do brezskrbnega otroštva? Naše ministrstvo pozablja, da so danes otroci drugačni od otrok pred 30 leti! Danes so otroci, tako imenovana indigo generacija, željni znanj, izzivov in to jim lahko da že vpeljan vzgojno-izobraževalni sistem v vrtcih.

Uveljavitev novih normativov bi bila po novem predlogu zakona prepuščena finančnim možnostim občin. Vsi vemo, da je večina občin v rdečih številkah. Tudi naša občina ni izjema. Dotok financ je ustavljen, saj gospodarstva v naši Beli krajini praktično ni. Prebivalci naše doline životarijo, velika večina jih je že na Zavodu za zaposlovanje. Bodo posledično za napake naše države, naših politikov, kaznovani še naši malčki??

Odrasli radi poudarimo, da smo generacija 21. stoletja. Stoletje, v katerem naj bi vladali razum, medsebojna komunikacija, duhovnost, čut za sočloveka. To je vodilo nas, navadnih državljanov, medtem ko se politika ukvarja sama s seboj in se medsebojno obtožuje, rešitev in načrtov, kako iz krize, pa ne najde. Nemiri in demonstracije v Mariboru, Ljubljani, napovedani so še po drugih mestih. Nezadovoljstvo državljanov, ki ne vidijo prihodnosti pod taktirko aktualne politike in njenimi usodnimi napakami, kar nas vse vodi v scenarij Grčije. Si to želimo? Ne, to želimo ustaviti! Država ima še rezerve, le racionalno razporediti jih ni zmožna.

Tudi zaposleni v šolstvu napovedujemo demonstracije. Kam nas vse to vodi? Vsesplošno nezadovoljstvo ljudi bo pustilo svoj negativen vtis tudi na naših otrocih. Kakšna je njihova prihodnost? Pozna kdo od nas odgovor na to vprašanje?

Ja, sem vzgojiteljica in se borim za otroke; tako moje, kot tiste »moje« otroke v vrtcu, v moji skupini. Morda kdo poreče – spet pišem in kritiziram. Da, pišem in še bom kritizirala, ker napovedani, še zaostreni varčevalni ukrepi niso rešitev, prava pot pri reševanju krize. Tu bi varčevali na otrocih. Prosim vas, kaj imajo malčki skupnega s krizo?

Upam, da nas bo pisalo še več. Da bomo vzgojiteljice javnosti predstavile svoje delo, tudi to, da imamo plačo, a ta ni odvisna od višine plačila vrtca na položnicah, ki jih dobijo straši. Občina je tista, ki postavi ceno, me smo le delavke, zaposlene v javni upravi. Morda bo kdo od vodilnih to prebral in se zamisli. Morda bo komu to moje pisanje pomagalo, da bo uvidel, sprevidel, da razvoj temelji na znanju, a to se začne že v vrtcih. Vzgojiteljice smo izobražene in svoje znanje delimo z otroki. Ti so naša bodočnost …

Časi pred nami so težki, odločitve ne bodo lahke. Zakaj spreminjamo zakone predšolske vzgoje, ki so dokazano dobri? Res je, zagovarjam sedanjo predšolsko vzgojo, a na tem področju sem strokovnjakinja, to je moje delo danes in upam, tudi jutri. Sem vzgojiteljica in branim svojo stroko, svojo profesionalnost, ki deluje v prid otrokom.

Rešujmo in popravimo raje napačne, slabe odločitve, ki so nas pripeljale v težko ekonomsko, socialno in moralno stanje državljanov z blagoslovom visoke politike. Dajmo prednost zagonu gospodarstva. To naj bo prioriteta vseh nas, predvsem pa tistih, na vodilnih mestih. Je res tako težko reči – krivi smo, a se bomo potrudili, da bo boljše za vse nas? Zategnimo pasove na pravih mestih. Vrnimo ljudstvu upanje v boljšo, pravično prihodnost in ohranimo Slovenijo neodvisno, samostojno. Politiki so le ljudje, niso nedotakljivi in ne nezamenljivi. Niso bogovi, da bi jih častili, sploh pa ne za dejanja, ki so državljane Republike Slovenije pahnila v revščino, obup. Majhen narod smo, smo le mali madež na zemljevidu Evrope. Smo pridni Slovenci, ki končno mislimo s svojo glavo. Politika nas je razdelila. Stopimo skupaj, zahtevajmo svoje pravice, pravice naših, slovenskih otrok, pravice upokojencev in vseh zaposlenih, tudi nezaposlenih, socialno ogroženih. Bodimo spet pravna in socialna država, tako kot to piše v Ustavi Republike Slovenije. Je res to težko? Pokažimo, da to zmoremo, da to znamo! Konec koncev smo vsi mi Slovenci en narod, ki skupaj bijemo boj za obstoj naše domovine, Bo nam uspelo? Bo, imamo voljo, znanje in demokratično moč. To nam daje upanje. Za boljši jutri vseh nas, predvsem za otroke, na katerih gradimo našo prihodnost. In še enkrat – naj zmaga razum!