R. Nose

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Slovenija letos praznuje 35 let samostojne države, ki je bila izbojevana tudi z orožjem v desetdnevni vojni. Ena od večjih bitk za samostojno Slovenijo je potekala na klancu Medvedjek v trebanjski občini, kjer so enote Teritorialne obrambe (TO) ustavile kolono oklepnih vozil Jugoslovanske ljudske armade (JLA).

Takratnih dogodkov se še dobro spominja eden od udeležencev spopada, Anton Martinčič iz Tomažje vasi v občini Škocjan, ki je bil v spopadu ranjen in je ostal brez levega očesa. Danes nosi očesno protezo, drobec naboja pa ima še vedno v rami. Še posebej hudo je bilo, ker ga je doma čakala visoko noseča žena Andreja, in lahko bi se zgodilo, da hčerka nikoli ne bi videla očeta.

K sreči se je razpletlo drugače, a veteran vojne za Slovenijo in edini trajni vojni invalid z Medvedjeka, ki je sicer vesel, da živimo v samostojni Sloveniji, ki jo je tudi sam pomagal izbojevati, ob obujanju spominov na tiste dni junija 1991 ostaja zagrenjen.

Anton vpoklican

»Na osamosvojitveno vojno na Medvedjeku imam grenke spomine. Bilo je zelo hudo. Dvanajst dni pred razglasitvijo samostojne države sem 17. junija kot rezervist dobil poziv TO na orožne vaje, ki naj bi trajale deset dni. Seveda sem se odzval. Odšli smo na Lanšprež pri Mirni. Ob razglasitvi smo še kurili kres, ob tretji uri pa smo bili že na poti na Medvedjek, kjer naj bi ustavili kolono oklepnih vozil JLA, ki je prišla iz Hrvaške.

Ko smo dobili prave naboje v roke, smo vedeli, da gre zares in da to ne bo nič dobrega,« se spominja Anton, takrat star 26 let.

L. M.

Pove, da so pred spopadom bili na položajih in so se skrivali v nekem grmičevju, še prej so postavili barikade z okrog sto tovornjaki in vlačilci, kar je pač šlo po avtocesti.

Pogajanja neuspešna

»Bilo je hudo, ker so bili vozniki tudi tujci, ki nas niso razumeli in se kljub našim opozorilom, da je nevarno, niso hoteli umakniti. Nekateri so jo potem skupili. Bilo je res napeto, čakali smo v gozdu, bilo nas je strah, saj smo vedeli, da so specialci JLA bolj usposobljeni kot mi. Ko je armada prišla z oklepniki in džipi, smo po neuspešnih pogajanjih o predaji dobili ukaz o streljanju. Začel se je oborožen napad in še danes mislim, da to ni bilo potrebno in je bila to napačna odločitev.«

A Slovencem je uspelo. Kolona JLA se je po neuspešnem poskusu preboja proti Ljubljani obrnila, slovenski vojaki so jo spet ustavili v Krakovskem gozdu.

Anton zadet

Vse to je Anton Martinčič izvedel pozneje, saj je bil že v prvem spopadu ranjen. Drobec izstrelka iz oklepnega vozila enote JLA se je odbil od bližnje hiše in Antonu prebil levo oko, drugi pa mu je zadel roko in ramo.

»Ko sem bil zadet, se mi je kar zvrtelo, psihično sem bil uničen, hotel sem sam planiti na kolono JLA, a k sreči me je neki starejši možakar potegnil nazaj in me zadržal, sicer bi bil verjetno mrtev. Kolega mi je pomagal, da sem prišel do rešilca. Bilo je zelo hudo, nenehno so streljali,« se spominja.

Hitro v Novo mesto in nato v Ljubljano

Antona so hitro odpeljali v novomeško splošno bolnišnico, kjer pa mu niso mogli pomagati.

»Niso imeli aparata za odstranitev tujka iz očesa, kar je bilo nujno v osmih urah, zato so me po zaslugi bratranca bolničarja Roberta Sotlerja hitro odpeljali na ljubljansko očesno kliniko.

Hiteli smo skozi Žužemberk, kjer so nas ustavili teritorialci z mitraljezi, bali so se kake sabotaže. V Ljubljani so mi potem rešili oko s pravočasno odstranitvijo medeninastega delca in tako preprečili zastrupitev,« pripoveduje naš osamosvojitelj in doda, da je moral po operaciji kar 12 ur gledati v eno točko. Bilo je hudo. V UKC je večkrat doživel tudi umikanje v zaklonišče, preboj zvočnega zidu ipd.

Antonu pa je bilo težko pri srcu še zato, ker se dolgo ni videl z domačimi. Pa ne le njemu.

Žena v osmem mesecu nosečnosti

Žena Andreja, ki je bila takrat v osmem mesecu nosečnosti, se še kako dobro spominja dogodkov 28. junija 1991.

L. M.

»Kot bi bilo danes. Z mamo sva bili doma. Nad našo vasjo so krožila vojaška letala, ko so bili alarmi, sva se umaknili v zaklonišče. Ko se je dogajalo na Medvedjeku, sem šla ravno v klet po krompir za kosilo, pa me pokliče mama. Ob 12. uri sva tako po radiu slišali za streljanje, dr. Morela iz novomeške bolnišnice je povedal imena ranjencev in med njimi je bil moj mož. Zelo sem se prestrašila, nisem mogla verjeti, nismo vedeli, kaj je z njim,« pripoveduje Andreja in doda, da ju je sorodnik hitro odpeljal v Novo mesto, da bi izvedeli kaj več.

Takrat namreč še niso imeli stacionarnega telefona pri hiši, o mobilnikih ni bilo ne duha ne sluha.

»A nismo se videli, saj smo se ravno v križišču pred bolnišnico srečali z rešilcem, ki je našega Tonija peljal v Ljubljano, to smo izvedeli kasneje,« se spominja Andreja, ki je 9. avgusta rodila hčerko Sandro. Ta naj bi bila bolj strahopetna, kar mama pripisuje temu, da je noseča in v stresu obiskovala moža v Ljubljani.

L. M.

Očesna proteza

Anton je postal 60-odstotni trajni vojni invalid.

»Nekaj časa je bilo še upanje, da bom morda videl, ko pa mi je odstopila mrežnica, je bilo konec. Na levo oko ne vidim. Pred 22 leti sem dal oko ven, saj se mi je razlilo, veka je začela odstopati, vse me je peklo, tako da sem po zaslugi odlične novomeške oftalmologinje Barbare Jaklič Tratnik dobil protezo. Na pet let mi pripada nova,« pripoveduje Anton, ki so mu pred petimi leti odstranili tudi manjši tumor na očesu.

Sicer je bil takoj po nesreči v novomeški tovarni Krka, kjer je bil zaposlen kot kovinostrugar, premeščen na drugo delovno mesto. Tudi osemurni delovnik kmalu ni bil več mogoč, od leta 1995 je delal po štiri ure. Zdaj je že dobro leto upokojen.

Žena Andreja doda, da sta z možem nameravala doma odpreti delavnico in iti na svoje, a so potem ti načrti tudi zaradi nesreče na Medvedjeku splahneli.

Trajne posledice

»Imam trajne posledice iz osamosvojitvene vojne, tako in drugače. Dve leti po vojni sem se ponoči zbujal, oblival me je mrzel pot. Zdaj je boljše, a še vedno trpim hude glavobole, kadar je vročina, se mi oko solzi, včasih gnoji. Zato me boli, kadar slišim, da ta osamosvojitvena vojna za Slovenijo ni bila nič. Ne drži, meni je zelo spremenila življenje,« pove Anton in doda, da je na orožnih vajah spoznal Franca Uršiča, ki je bil kasneje smrtno ranjen. »Lepo sva se razumela. Večkrat se spomnim nanj.«

Z ženo Andrejo, s katero sta poročena 35 let in ju danes razveseljujeta hčerki Sandra in Lucija ter dobro leto dni star vnuk Matias, pravita, da sta vesela, da živimo v svobodni Sloveniji in da smo do tega prišli z minimalnimi žrtvami, a boli ju, »da se v naši državi premalo cenita poštenost in delavnost«.

L. M.

Dovolj stisk roke

Vsako leto se odzoveta povabilu predsednika države na srečanje v predsedniški palači, redno tudi obiskujeta tradicionalno junijsko slovesnost na Medvedjeku. Tudi letos, ko so lepo obnovili spomenik, nista manjkala. A ugotavljata, da nikogar ne zanima, kako živijo.

· Predsednica na Medvedjeku

Pirc Musar: Zavezniki bodo pomagali, a obramba je najprej naša naloga

Martinčičeva menita, da bi se vseh, ki so se bojevali za samostojno Slovenijo, država lahko bolj spomnila. »Ne potrebujemo časti, dovolj je že stisk roke.« Tudi v občini Škocjan pogrešata kako pozornost in lepo besedo, pravita in pokažeta na spominek sv. družine, ki ga je Antonu leta 2001, ob desetletnici samostojne Slovenije, takratni župan Občine Škocjan Janez Povšič izročil v zahvalo, ker je »za našo mlado državo žrtvoval del svoje mladosti, del svoje življenjske sreče«.