Novomeščan na Norveškem: Na daljni sever s trebuhom za kruhom
Sever ga je pritegnil z naravo, mirom in drugačnim načinom življenja, a Slovenija ostaja v njegovih mislih. Kaj najbolj pogreša, kako se je navadil na Norvežane in ali se bo nekoč vrnil? Mogoče – ker potrebuje več sonca, več domače hrane in paradižnik, ki ima okus po paradižniku.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Novomeški glasbenik Nikolaj Ernest Padevski - Erni je na Norveško odšel s preprostim načrtom: nekaj let dela, nekaj prihrankov, nakup glasbene opreme in vrnitev domov. Skoraj enajst let pozneje v Oslu vodi pekarno, znova odkriva življenje in ugotavlja, da je sever postal njegov dom. A želja po vrnitvi še ostaja, predvsem zaradi sonca, domače hrane in paradižnika.
Erni je bil nekoč eden redkih pianistov na novomeški glasbeni sceni, zato je njegov odhod pustil opazno vrzel. A ko se mu je ponudila priložnost za delo na Norveškem, ni dolgo okleval. Zadostoval je telefonski klic prijatelja, ki je delal v pekarni v Oslu in je potreboval dodatno pomoč. Erni je bil takrat na življenjskem razpotju, saj se njegova glasbena kariera, kot pravi, ni razvijala v želeni smeri. Zato ob prijateljevi ponudbi ni dolgo okleval – kupil je letalsko vozovnico in Novo mesto zamenjal za norveško prestolnico.
Pristanek v novem življenju je bil čisto dolenjski: neprespan, še nekoliko mačkast od poslovilne zabave, tretji dan pa že na delu. Toda poleg utrujenosti se mu je v spomin vtisnilo nekaj drugega – vonj Osla ob prihodu. Svež, mrzel in suh zrak, ki je dišal po severnem snegu. A mrzli zrak ga ni neprijetno prezebel, temveč ga je navdal z vznemirjenjem ob začetku nečesa novega.
Roke so morale zamenjati testo
Prehod od klaviatur k peki je bil precej manj romantičen. Roke, dotlej vajene igranja, in hrbet, ki ni poznal težkega fizičnega dela, so prve tedne pošteno trpeli. Nato ga je ujel še hud prehlad z vročino, prišle pa so tudi nočne izmene, ki so spomine na tisto obdobje zavile v nekakšno meglo.
Naporen delovni ritem je terjal svoj davek, zato je po letu in pol zamenjal pekarno in končno dobil običajnejši delovnik. Prvotni načrt je bil sicer še aktualen, toda začasno bivanje se je podaljševalo. Najprej je dobil ponudbo za vodilno mesto v pekarni, zaradi katere je odhod prestavil še za leto dni. Potem je prišla epidemija covida, pekarna pa je šla v stečaj. Z znankama je odprl novo pekarno in namesto vrnitve je sledilo novo obdobje dela in odgovornosti, ki ga je še tesneje povezalo z Oslom.
Danes vodi pekarno, njegova sprva kratka norveška avantura pa se bliža enajstim letom.
Hladno podnebje, hladni ljudje
Na drugačno delo se je bilo treba navaditi, prav tako na drugačne odnose. Erni pojasni, da je osebni prostor na Norveškem precej širši, kot ga je poznal doma. Na avtobusni postaji ljudje stojijo metre narazen, sproščenega kramljanja z neznanci je malo. Tudi soseda, s katerim se leta srečuješ v dvigalu, lahko komaj poznaš.
To človek z juga hitro razume kot hladnost, a je sčasoma spoznal, da je tak odnos predvsem spoštovanje zasebnosti in posameznikovega življenja. Takšno okolje prinaša tudi mir in svobodo, saj se ljudje manj vpletajo v tuje zadeve, pripoveduje.
Manj prijetna plat takšnega odnosa je, da je težje navezovati stike. Priseljencem pot do prijateljstev dodatno otežujejo jezikovne ovire, občutki osamljenosti in izoliranosti pa po Ernijevih opažanjih niso tuji niti domačinom. Sam je šele v zadnjih dveh ali treh letih spoznal več ljudi zunaj svojega poklicnega kroga in spletel nova prijateljstva.
Del vzrokov za večjo zadržanost pripisuje tudi podnebju. Dolge zime, kratki dnevi in zgodnji mrak človeku poberejo precej energije za druženje. Življenje se tedaj zoži na delo, dom in nekaj zimskih športnih dejavnosti. Erni temu pravi nekakšna sezonska introvertiranost.
Med morjem in gozdom
Prav narava pa ga je v Oslu najprijetneje presenetila in ga danes močno veže na mesto. Parki, zelene površine, reke, obala in otoki so del vsakdana, gozdovi in jezera pa dosegljivi z javnim prevozom. Všeč mu je, da lahko življenje v prestolnici povezuje z dejavnostmi na prostem.
Mesto Oslo mu je ponudilo tudi življenje ob morju. Resda ni Sredozemlje, pripomni, vendar je še vedno morje, ki poleti omogoča tudi kopanje. Bližina vode in gozdov je postala ena od velikih prednosti njegovega severnega doma.
Precej manj navdušen je nad norveškim aprilom. Ko v Sloveniji že vse cveti, se tam pomlad šele dobro začenja, pogosto z blatom, mrzlimi jutri in občasnimi snežnimi plohami. Z mešanico občudovanja in začudenja opazuje otroke, ki se pri desetih stopinjah in v močnem vetru igrajo v plitvinah ledeno mrzlega morja ali jezer.
Norvežani pa ga presenečajo tudi z nekaterimi drugimi navadami, denimo pri druženju ob pivu. Po njegovih izkušnjah je tempo pitja precej hitrejši kot doma – ko sam končuje prvo pivo, je sogovornik že globoko v drugem.
Kaj pa glasba?
Ob delu v pekarni, pogosto tudi ob koncih tedna, mu je za glasbo zmanjkovalo časa in energije. Klaviature so morale počakati, zaradi delovnih obveznosti pa se niti kot poslušalec ni mogel zares vključiti v glasbeno dogajanje v Oslu.
V zadnjih letih se to spreminja. Vse bolj ga zanima elektronska glasba, navezuje stike z didžeji in producenti, odpirajo pa se tudi možnosti za skupne projekte.
Ponudbe različnih glasbenih zvrsti v Oslu ne manjka. Erni posebej omeni rave kulturo in dogodke v prostranih gozdovih okoli mesta. V njih spoznava prostor svobodnejšega izražanja v družbi, ki jo sicer doživlja kot precej podrejeno skupnim pravilom in pričakovanjem.
Obenem je ta scena zanj pomembna zaradi ljudi. Običajna zadržanost tam popusti, pogovor lažje steče, nova poznanstva pa se hitreje sklepajo. Za tujca je to lahko ena hitrejših poti do novih prijateljev.
Glasba tako spet dobiva več prostora v njegovem življenju in mu pomaga širiti krog ljudi, s katerimi se počuti povezanega.
Našel je nov dom, ampak …
Dogajanje doma danes spremlja manj kot v prvih letih po odhodu. Ob obiskih Slovenije ga bolj kot mestni utrip pritegneta Kolpa in druženje z domačimi in prijatelji.
Oslo je zlasti po epidemiji postal njegov dom. Našel je svoj krog prijateljev, spoznava vedno več ljudi in ocenjuje, da ima tam zdaj najbrž že več znancev kot v Sloveniji.
Bližina narave, morje in boljši dohodki so razlogi, da ostaja. Življenje je sicer dražje, vendar ugotavlja, da se je razlika pri nekaterih vsakdanjih stroških v zadnjih letih zmanjšala.
Kljub temu misli na vrnitev ni opustil. Ta ostaja njegov dolgoročni cilj, čeprav si po toliko letih življenja v drugačnem okolju ne predstavlja več povsem natančno, kako bi se znova privadil življenju doma. Dopušča tudi možnost, da bi ob vrnitvi ugotovil, da mu bolj ustreza sever.
Nekaj pa ve že zdaj: potreboval bi vsaj leto dni milejšega podnebja, več sonca in dobre domače hrane. In paradižnik z okusom paradižnika.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
