Šestdeset let je prihajala na tržnico – in ljudje so prihajali k njej
Neža Gregorčič je 60 let prodajala na novomeški tržnici, vse do 88. leta. Poznala jo je vsa okolica.
Z njeno zelenjavo, pač z marsičim od tistega, kar zavzeta dolenjska kmetica želi, zna in zmore pridelati na sveti ji domači zemlji, so sestavljali jedilnike v mnogih družinah novomeške okolice. Gospodinje so se zato zmeraj znova vračale k njej tja, kjer je dan za dnem, teden za tednom, leto za letom imela svojo prodajno mizo. Zato pozna veliko ljudi in zato jih toliko pozna njo, Nežo Gregorčič s Petelinjeka, legendarno branjevko z novomeške tržnice, ki je tam prodajala šestdeset let.
Tja je nehala zahajati, preden so zaprli novomeško tržnico. ''Dokler sem lahko delala, sem zmeraj imela kaj za na tržnico,'' pravi Neža, ki je hodila na tržnico do svojega oseminosemdesetega leta, se pravi nekako do pred dvema letoma.
V Novo mesto se je odpravljala tudi po štirikrat na teden. ''Mož mi je pomagal, pripravljal je vse za na tržnico. Tudi vozil me je tja, pozneje me je tja vozila hčerka,'' opisuje poti do svoje stalne prodajne mize, za katero je bilo treba plačevati pristojbino.
Smetana za medaljo
''Ker smo imeli krave, tudi po tri, smo imeli gnoj. Imamo fine njive, in ko smo jih še pognojili, je na njih vse raslo dobro. Imeli smo lastno seme. Ampak veliko dobrega semena so na tržnico prinašale ženske tam od Šentlovrenca,'' pravi.
Ob tem, kar je zraslo po Nežinih setvah in sajenjih na domačih njivah in je ona ponudila v odkup hvaležnim strankam na novomeški tržnici, je častno mesto v spominu občudovalcev nedosegljivih dobrot dobila Nežina smetana. Ta zgoščena odličnost domačega kravjega mleka ji je prinesla veliko hvale, nekega dne pa naravnost te besede ene od udeleženk upokojenske izletniške skupine: ''Vi imate najboljšo smetano!''
Okus se vtisne v spomine. Čisto sveže na smetano ima Nežina vnukinja Manca. ''Palačinke so bile najboljše s to smetano,'' je kategorično izjavila Manca pred dnevi za mizo, za katero je Neža sprejela naše voščilo in – darilo svojih hčerk: na novo naročen Dolenjski list. ''Z očetom sta bila dolga leta naročnika Dolenjskega lista. Potem je ate oslabel in ni mogel več brati, ona pa je skrbela zanj in sta naročnino odpovedala. Zdaj pa ima čas in še zmeraj željo po branju,'' pravi Jožica.
In tako se je prejšnji četrtek oglasil pri Neži poštar s svežim časopisom v roki. To je tisti časopis, ki je svojčas redno objavljal cene pridelkov in izdelkov na tržnici in tako poročal, čeprav brez imena, tudi o Gregorčičevi Neži: njenem trudu, skrbnosti, šegavosti, vztrajnosti, predanosti svojemu poslanstvu branjevke, radodarnosti, s katero je neprodane stvari oddajala posvetnim in svetim, častilki zemlje.
To se prepleta v Nežini življenjski zgodbi, ki je bila tudi žalostna. ''Moja mama je umrla, ko sem bila stara šest let. O, kako smo jokali. Ampak sem morala biti samostojna in sem samostojna še zdaj,'' pravi.
''Konj’ček je bil zlata vreden''
Ta samostojnost jo je spremljala tudi v njeni tržnični karieri in pri tem, ko je delala na zemlji. Na zemlji pa je tako: človek obrača zemljo in vanjo seje in sadi, ali nikoli sam tako dobro in hitro kakor tedaj, ko mu pomaga konj, da. ''Konj’ček je bil zlata vreden,'' je Neža še danes hvaležna njihovi vprežni živali, ki so jo prodali, ko so kupili traktor. ''Pogrešala sem konja na njivi,'' priznava.
In jo razumemo. Take njive, namreč pravi, so bile kot pepel – kadar v tako rahlo zemljo stopi konj, čeravno s štirimi nogami, se zemlji skoraj ne pozna, kadar pa tja zapelje težek traktor, zbije tla.
Vsi njeni cvetovi
Ob vsem, kar raste na njivi, so Neži in z njeno pomočjo tudi cvetele rože. Cvetje to jesen je na Petelinjeku, v zaselku Blatniki, kjer je doma, ob tako sončnih dnevih še vse v živih barvah in nezmanjšani naravni moči.
In ob tej cvetoči in zeleni preprogi slatenskega podeželja so Neži njeni postavili še posebno rožo v čast in zahvalo ob njenem nedavnem rojstnem dnevu. Ob roži in pozneje ob praznični rojstnodnevni mizi so se zbrali, če ne vsi naenkrat in če mogoče ne vsi v živo, v mislih prav gotovo, njeni: hčerke Jožica Papež, Mihaela Turk in Mojca Auguštin, ki so se spomnile bržčas tudi na žal tragično preminulega brata Zvonka, ter zeti Jože, Frenk in Franc.
Ta posebna simbolna roža pri Ulkovih, kot se po domače reče pri hiši, v katero se je nekoč primožila Rangusova Neža iz Volčkove vasi pri Šentjerneju, seveda pomeni tudi sedem vnukov in šest pravnukov in sedmega na poti.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.