Naročnica meseca Anica Matjašič: Več kot 60 let zvesta Dolenjskemu listu
Iz kraja pri Metliki prinašamo zgodbo o življenju, delu, tradicionalnih Treh farah in o nepogrešljivem spremljevalcu doma – Dolenjskem listu. Naš pogovor z nadvse prijazno in zgovorno naročnico Anico Matjašič nas popelje skozi spomine in vsakdan belokranjskega podeželja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Jutranje sonce nad Rosalnicami, ki so ga sicer delno zakrili oblaki, razkriva miren ritem vasi na robu Metlike. Tod mimo je speljana železniška proga, po kateri ne vozi vlak. Blizu sta največji podjetji v teh krajih, v katerih je sogovornica rezala skorjo kruha in si zaslužila pokojnino.
Ko smo Anico Matjašič pred hišo zalotili pri strpnem lupljenju orehov, ki jih je letošnja bogata letina obilno obdarila, je odložila kladivo, se prisrčno nasmehnila in nas povabila v svet svojih spominov iz vsakdanjega življenja.
Rojena je bila v stari hiši v tej isti vasi. Njen mož pa je v Rosalnice prišel, ali kot je v šali dejal – »sem bil ukraden« – od blizu, iz sosednjega Rakovca. Zgradila sta si svoj dom, v katerem sta vzgojila družino, danes pa v njem uživata mirno upokojensko življenje. Sin si je ustvaril gnezdece tik ob njiju, hčerka z družino pa prav tako živi blizu rojstnega doma.
»Naših šest vnukov, ja, vsi so fantje, so najini sončki, prav tako dve pravnukinji, ki nam polepšajo sleherni trenutek, dan. Kaj si lahko človek še več želi,« Anica ni skrivala zadovoljstva in topline ob besedi družina in tem, da so generacije ostale povezane in blizu.
Od Cometa do Kolpe
Tudi njeno delovno življenje je bilo tesno povezano z domačim okoljem in lokalno industrijo. Celotnih dvajset let je delala v podjetju Comet, nato pa še petnajst let v Kolpi. Zamenjava službe je bila posledica družinskih obveznosti in skrbi za bolno mamo, a delo v bližini doma ji je vedno veliko pomenilo. Leta 2000 se je upokojila.
»Ko se z zavedanjem in izkušnjami ozrem v preteklost, ugotavljam, kako močno se je življenje na podeželju, tudi v Rosalnicah, spremenilo. Nekdaj je bilo delo na kmetiji neprimerno težje, z ročnim garanjem, živino ter z neprekinjeno skrbjo za zemljo in šolajoče se otroke. Generacije po drugi svetovni vojni so nosile veliko breme, a so bili kljub temu odnosi med ljudmi topli in delovna mesta v tovarnah so družila ljudi,» se spominja.
Ponosna na Rosalnice in Tri fare
Rosalnice so v širšem slovenskem prostoru znane predvsem po Treh farah, edinstvenem kompleksu treh romarskih cerkva, ki predstavljajo kulturno in duhovno središče. Anica ponosno pripoveduje o tej znamenitosti, kamor ob večjih praznikih prihajajo ljudje od vsepovsod. Poleg cerkvenega kompleksa pa življenje v vasi zaznamujejo tudi družabna stičišča.
Vaška gostilna, ki je bila nekoč znana po izvrstnih picah in domačem vzdušju, je danes žal zaprta. Zato pa vlogo prave duše kraja in osrednjega zbirališča vaščanov ob prireditvah ter praznovanjih opravlja gasilski dom.
Vsak četrtek komaj čaka novo številko
Posebno mesto v hiši Matjašičevih ima Dolenjski list, na katerega je Anica naročena že več kot šest desetletij. Naročnica je postala še pod dekliškim priimkom Štefanič, pred poroko in preselitvijo. Zvestoba lokalnemu časopisu se je ohranila skozi vsa desetletja.
»Vsak četrtek, ko poštar prinese nov izvod, imam svoj ustaljen obred. Časopis, ki je vsebinsko poln zanimivosti, najprej na hitro prelistam, pregledam lokalne novice iz Metlike in anketo na prvih straneh. Ta me zelo pritegne, saj hočem videti, kdo iz naših krajev ima kaj povedati,« razloži in na mizo položi predzadnjo številko časopisa.
Pravo temeljito branje pa se začne zvečer, ko se dela na dvorišču in vrtu umirijo. »Takrat pa se res poglobim v vsebino in začnem brati, lahko bi rekla, od prve do zadnje strani.«
Ob koncu najinega pogovora se nam je pridružil še njen mož Martin, prav tako velik ljubitelj Dolenjskega lista, sicer ključar v cerkvi pri Treh farah, v kateri so najstarejše ohranjene še delujoče orgle na Slovenskem, ki jih je leta 1753 izdelal ljubljanski orglarski mojster Janez Jurij Eisl. A to je zgodba za neko drugo priložnost.
Medtem ko on zvečer z zbranostjo in zanimanjem prebere novice ter članke o dogajanju v regiji – seveda se je z vsem tem prej seznanila že Anica –, se ona z veseljem prepusti reševanju križank in sudokuja. Do naslednje številke.
»Dolenjski list tako v našem domu ni le vir informacij o domačih krajih, ampak nepogrešljiv spremljevalec večernega počitka,» ob koncu pogovora v slovo pomahata oba.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.