L. M.

V Prostoferju, trajnostnem vseslovenskem prostovoljskem projektu zavoda Zlata mreža za mobilnost starejših v Sloveniji, sodeluje že več kot 1.300 prostovoljnih voznikov iz 113 občin in vsako leto opravijo okrog 25 tisoč ur pomoči oz. prevozov od vrat do vrat.

Med sodelujočimi so nekateri še posebej dejavni in nedavno so bili na Vranskem izbrani »naj prostoferji«, ki so v svoji občini opravili največ prevozov. Tudi z našega konca jih ni manjkalo. Med njimi sta Marjan Bratkovič iz Občine Šentjernej in Roman Udovič iz Mestne občine Novo mesto, ki vozi Rudija.

Oba sta se te pozornosti razveselila, čeprav si ne želita slave, ampak le pomagati starejšim, ki ne vozijo sami, nimajo sorodnikov in imajo nižje mesečne dohodke pa tudi slabše povezave z javnim prometom.

Takih starostnikov ni tako malo, pravi Marjan Bratkovič iz Dolenjega Vrhpolja, ki je prostofer, odkar se je občina Šentjernej vključila v ta projekt, kar bo kmalu tri leta. »Še ko sem bil predsednik upokojenskega društva, smo se pogovarjali o tej potrebi in marsikdaj sem sam in še kdo s svojim avtom koga kam zapeljal. K sreči je bil naš župan Jože Simončič naklonjen projektu Prostofer in prišli smo do električnega Renaultovega avta, ki nam dobro služi,« pove Marjan, ki je opravil okrog 115 prevozov.

Vozi kamorkoli

Največ vozi v Novo mesto in bližnje kraje, kot so Trebnje, Krško, Sevnica, pretežno k zdravniku. A Marjan, ki je izkušen voznik, saj je voznik že od leta 1966 in je opravil več kot dva milijona kilometrov, mnoge tudi službeno – večino delovnih let je opravil na Petrolu –, vozi tudi dlje, npr. v Ljubljano, Izolo, Maribor.

Vsi prostoferji tega ne zmorejo (več), zato je Marjan zelo iskan. »To mi ni problem, je pa res, da je gneča na naših avtocestah vse večja in je treba biti pazljiv in pozoren voznik. Zato so bila nedavna izobraževanja in krepitev vozniških spretnosti pod mentorstvom inštruktorjev varne vožnje AMZS na Vranskem dobrodošli,« pove.

Kot pravi, je potreb na terenu veliko. Zlasti po vaseh mnogi starejši ostajajo sami, brez prevoza. »Prejšnji ponedeljek sem imel kar tri vožnje: najprej sem peljal starejšo gospo, staro čez 80 let, v Novo mesto k zdravniku, nato še dva na očesno kliniko v Ljubljano, popoldne pa še eno gospo z Mihovice k okulistu v novomeško bolnišnico. Pretežno jih vozim k zdravniku, nekaj malega po nakupih v trgovino.«

Komaj z Izole

Odkrito pove, da je najbolj zoprno potem čakanje, ki lahko traja tudi ure. »Vmes se kako zamotim, grem na kavo ipd.«

Večina je prijazna in hvaležna za uslugo, zlasti tisti iz vasi, in nasploh so ljudje kulturni. »Se pa najdejo tudi sitni, a vse vzamem za dobro. Spomnim se stranke, ki je bila neučakana za vožnjo domov iz bolnišnice Izola, tako da mi med čakanjem ni uspelo čisto do konca napolniti električnega avta. Pot domov je bila zelo živčna, a k sreči se je vse dobro izteklo,« pove Marjan in doda, da si v prihodnje vseh osem šentjernejskih prostoferjev bolj želi hibrida in morda malce prostornejši avto. Včasih je treba kam zapeljati tudi več ljudi naenkrat, in če so s hojco, berglami ipd., je to težavno.

Osebni arhiv

Tudi žena Cvetka

Redki so tedni, da Marjan nima nobene vožnje, če ne on, pa njegova žena Cvetka, saj sta oba prostoferja.

V projekt sta se javila, »da če eden ne bi mogel, bi ga drugi nadomestil,« pravi Cvetka Bratkovič, ki je čut do sočloveka zagotovo prinesla od doma, z Javorovice. »Oče je bil invalid in vedno sem mu pomagala, kar sem lahko. Zdaj rada pomagam zlasti starejšim in osamljenim, zato sem v projektu Prostofer,« pravi Cvetka, dejavna tudi pri RK in v DU Šentjernej pri projektu Starejši za starejše.

Pojasni, da biti prostofer še zdaleč ne pomeni le vožnje. »Nemalokrat starejšemu zaklenem vrata ob odhodu, ga pospremim v avto in ga nato vseskozi spremljam pri zdravniku, saj se ne znajde najbolje – pomagam mu registrirati zdravniško kartico, nato pa od zdravnika do zdravnika. Imela sem gospo, ki je slabo videla, in sva šli z roko v roki od vrat do vrat ordinacij. Potem pa še v lekarno in trgovino. Tako je to,« pripoveduje Cvetka in doda, da je večina hvaležna, in to je zanjo najlepše zadoščenje.

Prijazna beseda

Sliši pa tudi pripombe, da prostoferji vse delajo za denar, da jih plačuje občina in podobno, kar ne drži.

Z možem z veseljem žrtvujeta prosti čas in svoje načrte nemalokrat prilagodita Prostoferju, ljudje pa ju imajo radi, ker sta prijazna in priljudna. Kot opažata, starejši ljudje poleg vožnje potrebujejo predvsem lepo besedo in klepet, saj so mnogi po vse dneve sami doma, kadar gredo mladi po službah in drugam.

M. Ž.

Podobno razmišlja tudi 58-letni Novomeščan Roman Udovič, ki pri projektu Prostofer sodeluje že štiri leta. V tem času je starejšim in ranljivejšim pomagal na njihovih poteh kot voznik Rudija, kot se imenujeta občinski električni vozili za prevoze starejših občanov. Rudija vsako leto na cilj pripeljeta okoli 1.400 ljudi in skupaj prevozita približno 35.000 kilometrov. Udovič je za volanom preživel približno 300 dni, opravljenih voženj pa je bilo še precej več — v enem dnevu jih lahko opravi tudi do deset, odvisno od dolžine relacij, ki praviloma ne presegajo petnajst kilometrov.

· Prostofer praznoval

Največ prevozov z novomeškim Rudijem opravil prostofer Roman Udovič

»Ker sem prijavljen na zavodu za zaposlovanje, sem se pred leti odločil, da ta čas namenim za nekaj dobrega. Tudi sam imam doma bolno mamo in vem, kako dragocena je za takšne ljudi vsaka pomoč. Veliko mi pomeni, da lahko pomagam, da se počutijo slišane, da vedo, da bodo varno prišli, kamor so namenjeni, in da jih bo nekdo tudi počakal in pripeljal nazaj domov,« pove. Seveda se zgodi, da mora kdo za vožnjo domov kdaj pa kdaj tudi počakati. »In takrat vedo povedati, da sem predolgo okoli hodil, a je hitro vse dobro, takoj ko so v avtomobilu.«

Večinoma starejše gospe

Med uporabniki prostoferja so v veliki večini starejše gospe, moških je zelo malo, manj kot deset odstotkov. »V vseh teh letih sem po opravkih zapeljal le dva ali tri,« doda. Približno polovica uporabnikov prihaja iz okolice Novega mesta, denimo iz Gabrja, Brusnic, Otočca, Birčne vasi, Uršnih sel, polovica pa iz mesta. Roman je zadovoljen, da je eno od vozil večje, kangoo, tako da lahko to storitev omogočajo tudi gibalno oviranim osebam, se pravi takšnim, ki imajo invalidski voziček in spremljevalca.

»Najpogosteje vozim v novomeški zdravstveni dom in bolnišnico ter na različne zasebne specializirane klinike pa na upravno enoto ali občino,« pripoveduje sogovornik in prida, da je v novomeški občini okoli 20 prostoferjev, med njimi so tudi voznice, ki so zelo zavzete in predane temu delu. »Gotovo je katera še bolj pridna kot jaz,« se nasmehne.

Z avtom, polnim drv, ostal brez elektrike

V tem času je Roman spoznal veliko različnih življenjskih zgodb, tudi zelo težkih, kar se ga še posebno dotakne. »Prav občudovanja vredni so ljudje, ki se pravzaprav poslavljajo od življenja – koliko volje imajo. Pa s kakšno ljubeznijo govorijo o svojih otrocih in vnukih … Marsikatera gospa me tudi prijazno povpraša, kako je z mojo mamo. Ta drobna pozornost mi res veliko pomeni, saj dokazuje, da nas tudi oni cenijo in poslušajo.«

Ko opravi vse vožnje, in če ima še dovolj elektrike in časa, »strankam«, ki živijo same, pripelje tudi stvari, ki jih potrebujejo, od hrane do drv. »Pri eni takšnih voženj mi je zmanjkalo elektrike in z avtom, polnim drv, sem ostal nekje v hribih. Moral sem poklicati vlečno službo, da je naložila avto, potem smo se skupaj najprej odpeljali h gospe in zložili drva, nato pa v mesto, da sem avto priključil na polnilnico,« razlaga.

Kako se prijaviti

Žal, ugotavlja, še vedno veliko ljudi, ki bi potrebovali to storitev, ne ve, kako se nanjo prijavijo. »Najmanj tri dni prej, preden bi potrebovali prevoz, naj pokličejo na brezplačno telefonsko številko 080 10 10, kjer bodo zabeležili, iz katere občine kličejo, kdo kliče, kdaj in kam potrebujejo prevoz, ter to sporočili koordinatorjem posamezne občine. Če pa je linija morda zasedena, pokličejo nazaj. Treba je le malo počakati,« svetuje Roman Udovič.