Arhiv DL; M. G.

Podjetje od družine in partnerke pokojnega terja 60.000 evrov odškodnine. Odvetniki družine menijo, da gre pri tožbi Melamina za povračilne ukrepe delodajalca v smislu, ''če boste vi od nas zahtevali povračilo škode za izgubo bližnjega, bomo mi zatrjevali, da je to škodo povzročil delavec in da zanjo odgovarjajo njegovi dediči.'' Pooblaščenci družine poudarjajo, da do nesreče ni prišlo po pokojnikovi krivdi, ampak zaradi pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju.

· Terjajo 60.000 € odškodnine

Melamin toži družino pokojnega delavca

V javnem pismu družina pokojnega delavca uvodoma zapiše, da nikomur ne želijo takšne bolečine, kot so jo ob tragični nesreči doživeli sami. Ob tožbi Melamina vodstvu podjetja očitajo, da so ''krutost in brezbrižnost zamenjali za človečnost'', da so ''stopili čez bolečino in na rano, ker je to v interesu moči ali lastne zaščite.''

Pred toženo družino je zdaj boleča in dolga pot, ki se bo odvijala v sodnih dvoranah. ''Namesto da bi v miru doma žalovali in iskali moč, bomo prisiljeni znova in znova odpirati rano, ki ni nikoli dobila priložnosti, da bi se zacelila,'' so zapisali prizadeti.

V nadaljevanju pismo družine objavljamo v celoti:

''Upam, da nihče v življenju ne občuti izgube sina in izgube zaupanja v sočloveka hkrati.

Z nesrečo v podjetju Melamin je naša družina izgubila otroka. Sorojenca. Partnerja. Nekoga, ki je bil srce našega vsakdana in prihodnosti. Življenje se je tistega dne ustavilo – bolečina, ki jo nosimo, ne bo nikoli izginila.

Toda kar sledi, je nepredstavljivo. Ko človek misli, da ga ne more nič več vznemiriti, ga doleti še novo razočaranje – tokrat ne od usode, ampak od ljudi. Od tistih, za katere bi najmanj pričakovali, da bodo krutost in brezbrižnost zamenjali za človečnost.

Vodstvo podjetja Melamin – podjetja, ki je bilo kraj zadnjih trenutkov našega sina – se je odločilo, da zoper nas, njegove svojce, vloži tožbo. Ne zaradi resnice. Ne zaradi pravičnosti. Ampak, kot kaže, zato, ker verjamejo, da je dovoljeno stopiti čez bolečino in na rano, če je to v interesu moči ali lastne zaščite.

Zakaj? Od kod taka odločitev? Ne vemo. Lahko le ugibamo, da se oklepajo vsega, kar bi lahko zavarovalo njihove položaje ali utišalo odgovornost. A pri tem pozabljajo na nekaj temeljnega – na etiko, pieteto, spoštovanje do umrlih in živih.

Ne predstavljamo si, kako takšno vodstvo vodi druge zaposlene. Ljudje, ki vsak dan opravljajo svoje delo – predano, skrbno – si zaslužijo več kot tišino vodstva, kadar gre za najtežje človeške trenutke. Sedaj je jasno, da ne morejo računati na podporo vodstva v primeru nesreče.

Kaj si o tem mislijo nadzorniki in lastniki Melamina d.d.?

Vprašajte se. Vprašajte jih. Vprašajte, ali je njihov direktor odsev njih samih.

Kako je mogoče, da se nekdo, ki vodi podjetje, odloči vložiti tožbo zoper svojce umrlega? Kako lahko soglašajo s tem, da se bolečina staršev, brata in partnerke poglablja v sodnih dvoranah, kjer se ne bo sodilo zgolj o evrih, temveč o človečnosti?

Ali res nihče med vami ne začuti, da je bilo storjeno nekaj, kar presega meje sprejemljivega?

Tiho soglasje k takšni odločitvi je dejanje. Je tiha soodgovornost. Je potrditev, da je direktorjev podpis tudi vaš. Da tožba, ki smo jo prejeli v poštni nabiralnik, prihaja ne le iz pisarne, ampak iz src tistih, ki bi morali biti temelj etične drže podjetja.

Ne pričakujemo nekaj, kar bi presegalo razum, a pričakujemo – vsaj nekaj – človečnost.

Vprašajte se: bi vi to dopustili, če bi šlo za vašega otroka?

Pred nami je zdaj boleča in dolga pot – ne tista, ki bi vodila k spravi in notranjemu miru, ampak tista, ki se bo odvijala v sodnih dvoranah. Namesto da bi v miru doma žalovali in iskali moč, bomo prisiljeni znova in znova odpirati rano, ki ni nikoli dobila priložnosti, da bi se zacelila.''