D. S.

Kovač je bil že njegov praded. Nekoč je vsaka vas imela kovača, ki je moral znati narediti vse sorte reči. »Moj pradedek je bil znan po 'šporhetih', pa lonce je popravljal in izdeloval vse mogoče reči, tudi nože.« Pradedovo obrtniško znanje je nato dedek prenesel na Lovra.

»Dedi Franci je zaklad v vseh mogočih pogledih. Je svetovalec, najhujši kritik, učitelj in izjemen prijatelj. Skupaj sva začela pot kovaštva. Brez njega bi najverjetneje že odnehal ali pa bi bili moji izdelki in tehnike pol toliko dobri, kot so danes,«  priznava. »Dedi je sicer skromen in tega ne bo priznal, a je vseeno nosilni steber Vorančeve kovačije. Je en velik blagoslov v mojem življenju,« spoštljivo pove.

D. S.

Želel je narediti nekaj uporabnega

Prvi nož je izdelal leta 2019, v času »pavziranja« med študijem strojništva, v upanju, kot sam pravi, da mu uspe narediti nekaj uporabnega, kakovostnega in navsezadnje lepega. Hkrati pa ga je kot kuharskega navdušenca vedno jezilo, če v roki ni imel dobrega noža.

»Skozi učenje in izdelavo sem ugotovil, da lahko s pomočjo nožev pripovedujem razne zgodbe in tradicije, ki so mi še posebej pri srcu. Iz vse te radovednosti je nastala Vorančeva kovačija, ki je zmnožek tradicije, kakovosti in rokodelstva.« Zato ne čudi, da se tudi diploma, ki jo zdaj pripravlja, vrti okrog nožev. 

Pri prvem nožu mu je pomagal dedek, ki se je še spomnil, kako je to počel njegov oče. »Tisti nož je šel k prijatelju za rojstnodnevno darilo. Upam, da je še vedno uporaben,« se nasmehne mladi kovač. Naslednjega je naredil za drugega prijatelja, nato ga je prosil še tretji … In tako se je začelo.

Dva do tri nože tedensko

Zdaj ima dobro leto status samostojnega podjetnika. Lani je izdelal 110 nožev, vse skupaj pa že okoli 350. Stoti in dvestoti nož sta bila posebna različica nožev, s čimer je zaznamoval svoj »jubilejni« izdelek. V povprečju naredi od dva do tri nože tedensko. »Je pa tako, da lahko v tednu naredim tudi pet rezil, pa se potem nekaj dni ukvarjam samo z ročaji, ko dobim pravi les.«

D. S.

Ročaji so izključno iz slovenskega lesa; v poštev pridejo: javor, divja češnja, oreh, hrast, jelša, oljka, pojasnjuje. »Dobim ga od kmetov ali pa od mizarjev, ki jim ostanejo kakšni kosi, saj za ročaje res ne potrebujem veliko lesa. Mi je pa zelo pomembno, da je slovenski. Res ne vem, zakaj bi ga iskal po tujini, če pa imamo doma čudovit, kakovosten les.«

Za rezila uporabi posebno jeklo za nože, ki ga nabavlja večinoma iz Francije in Nemčije, prvi noži pa so nastajali tudi iz odpadnih ležajev kakšnih starih tovornjakov ali viličarjev.

Lavra Bohorič

Vorančevi noži tudi v ZDA in Čilu

»Zaradi socialnih omrežij je trg neskončen. Tako so šli moji noži v Italijo, Nemčijo in drugam po Evropi pa tudi v ZDA, Čile, največ pa seveda še vedno po Sloveniji. Med kupci je veliko kuharskih navdušencev, ki si želijo res kakovostne nože. Veliko mojih nožev gre še vedno tudi za rojstnodnevna darila.« V svoji trgovinici v Hiši Franko v Kobaridu jih, na primer, prodaja tudi vrhunska kuharska mojstrica Ana Roš.

Cena Jurečičevega noža je primerna času izdelave; odvisna je večinoma od dolžine rezila pa tudi od kompleksnosti. Rezilo ima namreč lahko samo eno ali pa številne plasti, kar seveda terja veliko več dela in je tudi cena temu primerno višja, pojasnjuje.

Lavra Bohorič

»Zdaj naredim tu in tam nože tudi na zalogo, saj sem ugotovil, da če jih delam samo po naročilu, je težava v tem, da ljudje večinoma naročijo tisto, kar vidijo, da zmorem narediti. Če pa jim želim pokazati, da lahko in znam narediti še kaj več, je nujno, da naredim tudi kaj »po svoje«. Pa tudi zaradi praktičnih razlogov je dobro imeti kakšnega na zalogi, ker se dostikrat najde kdo, ki na hitro pokliče, češ da čez dva dni potrebuje nož za darilo,« se nasmehne.

Simboli kot vez s tradicijo

Na vsakem Jurečičevem nožu je več simbolov, nekakšen njegov podpis. Tročelni kamniti most je njegov logo. Gre za most, ki stoji kakih trideset metrov od Jurečičeve domače hiše in ga domačini imenujejo tudi Napoleonov most, saj naj bi ga zgradili Napoleonovi vojaki, ko so prečkali te kraje. Most mlademu kovaču simbolizira tudi načela njegove obrti, torej željo po kakovosti, natančnosti in po trajnosti. 

Drugi znak na njegovih nožih, na koncu vsakega ročaja, je podoba cekina, ki nosi napis 'sancta cruz' – sveti križ. V 12. stoletju so na območju današnjega Podbočja prebivali graščaki, ki so imeli na vrhu hriba Stari grad zakladnico. Tam je bil tudi najden cekin z omenjenim napisom, sv. Križ pa je še danes zavetnik župnije, ki se imenuje Sv. Križ - Podbočje. Navsezadnje se je tudi vas nekoč imenovala Sveti križ.

osebni arhiv

Na ročaju vsakega noža je vtisnjena še črka Č kot poklon prednikom, ki so se pisali Černelič. Črka Č se dvakrat pojavi tudi v imenu Vorančeva kovačija – enkrat za pradedka in drugič za dedka. »Brez njiju kovačije ne bi bilo,« ponovno pripomni Jurečič.

Tudi poročni prstani

Čeprav so njegova prva in glavna ljubezen noži, občasno izpod njegovih rok nastane še kaj drugega, na primer poročni ali zaročni prstani pa leseni noži za testo, tu in tam tudi kak križ za birmo. »Te stvari izdelujem predvsem poleti, saj takrat skoraj nihče ne kupuje nožev. Jeseni in pozimi pa jih prodam zelo veliko,« pripomni.

In kaj svetuje, kako ravnati z noži? »Načelno je tako, da bolj kot je nož kakovosten, dlje časa drži ostrina,« pove mladi kovač. »Zelo pomembno je tudi, kak je občutek pri rezanju z nožem, je dovolj 'udoben', se mogoče zatika, medtem ko režeš, in podobno. Takšne drobne reči naredijo nož kakovosten oziroma nekakovosten.«

Lavra Bohorič

Kako torej skrbeti za nože, da bodo čim dlje ohranili svojo kakovost in ostrino? »Če imamo doma kakovosten, ročno izdelan nož, je seveda prvi pogoj, da mora biti dobro nabrušen. Le tako bo dobro rezal. Toda nabrusiti ga je treba na vodni kamen, bognedaj na tisto ceneno napravico za brušenje iz trgovine, saj lahko konkretno skrha nož,« pove. »Če se z nožem lepo dela, je dovolj, da ga nabrusiš dvakrat, morda trikrat na leto. Sam običajno svoje nože nabrusim za veliko noč in za božič. Seveda pa lahko stranke tudi k meni prinesejo nože, pa jim jih z veseljem nabrusim. Hja, sploh pred kolinami imam veliko takih strank,« v smehu pripomni.

Pomembno je tudi, na kateri podlagi režemo. Nikakor po keramiki, pravi, ampak na deski, po možnosti iz mehkejšega lesa, kot so: jesen, oreh, češnja. »Pomembno je, da je nož na suhem in da se, ko je shranjen, ne dotika drugih kovinskih delov. Najboljše za shranjevanje je leseno stojalo.«

Noži nosijo imena 

Jurečič je tudi sam navdušen kuhar, a priznava, da je žena še boljša kuharica. »Seveda imam doma svoje nože, imam pa tudi kakšnega trgovinskega, ki ga uporabim, ko je treba na vrtu odrezati kakšno solato ali kaj podobnega.«

In zakaj ime Vorančeva domačija? »Voranc je koroška izpeljanka imena Lovrenc, Lovro. Saj vemo: Lovro Kuhar -  Prežihov Voranc,« se nasmehne. »Nekako se mi Lovrova domačija ni slišalo najbolje. Poleg tega je sv. Lovrenc tudi zavetnik kuharjev, kar je spet svojevrstna simbolika glede na mojo dejavnost.«

Svoja imena pa imajo tudi njegovi noži. Poimenuje jih po ljudeh, ki so mu blizu; tako so med drugim nastali bernardka, ivanka, klemen, žiga … In seveda franc.