Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Na črnomaljskem sodišču se je včeraj nadaljevalo sojenje Boštjanu Maleriču iz Vojne vasi, ki mu očitajo tri kazniva dejanja skrunitve posmrtnih ostankov in tri skrunitve grobov. Obdolženca ni bilo na sodišču, bil pa je tam njegov odvetnik Igor Smolej.

Tokrat so zaslišali vodjo pogrebne dejavnosti na Žalah Domna Kokalja in Maleričevo nekdanjo ženo Rozalijo Gršič, ki je krovna priča v postopku, prav ona je organom pregona tudi naznanila mahinacije nekdanjega moža.

Kokalj je opisal postopek upepeljevanja in izpostavil, da že takrat, ko k njim pripeljejo truplo, na sprejemni list napišejo, kdaj je možen prevzem žare. Prepričan je tudi, da bi pogrebniki morali takoj ugotoviti, ali je v okrasni žari tudi osnovna s pepelom pokojnika, saj se to opazi tako po teži kot šklepetanju.

Gršičeva je natančno opisala dva sporna primera, en pokop iz obtožnice pa se je zgodil že po njenem odhodu iz podjetja. Enkrat je osnovno žaro v okrasno vstavila v času, ko so bili svojci že v mrliški vežici (kaki dve uri so stali ob okrasni žari brez posmrtnih ostankov).

Drugi primer je hujši. Pokojnika je v torek peljala na upepelitev in Maleriča iz Ljubljane obvestila, da v četrtek ne bo možno organizirati pogreba, kakor se je dogovoril s svojci, predlagala je, naj ga preloži na petek. Tega ni hotel storiti. Pogreb je bil v četrtek ob 16. uri, ona pa je žaro pripeljala isti dan okoli pol šeste zvečer in jo postavila v zaklenjen prostorček poleg čistil, kakor naj bi ji naročil Malerič.

»Ko sem prišla v ponedeljek čistiti vežico v Vojni vasi, je bila žara še vedno tam. Klicala sem policijsko postajo Črnomelj, krajevno skupnost in Komunalo Črnomelj. Rekla sem jim, naj pridejo v mrliško vežico, ker je tam še vedno žara pokojnika, za katerega je bil pogreb že izveden. Nihče me ni resno jemal, zato nihče ni prišel.«

Policisti so po njenih besedah odreagirali šele nekaj mesecev kasneje, ko jim je prinesla dokumentacijo, ki je dokazovala, da žara s posmrtnimi ostanki dejansko ni mogla biti pokopana v času pogreba.

"Policistom sem zagrozila, da če ne bodo sprejeli prijave, jo bom odnesla v Novo mesto in takrat je šla zadeva naprej," je dejala Gršičeva in belokranjske pogrebnike označila za "maratonce".

Najverjetneje jih je s to besedo hotela primerjati z družino Topalović iz filma Maratonci tečejo častni krog. Kdor je gledal ta jugoslovanski film iz 80. let prejšnjega stoletja, se verjetno še spomni, da so Topalovići obogateli s prodajo krst, ki so jih izkopavali na pokopališču. Ko so jih prelakirali, so jih prodali kot nove.

Arhiv Dolenjskega lista