##IMAGE-3319924##

Trgovine v manjših naseljih so postale redkost, saj jim veliki trgovski centri ne prepustijo toliko dobička, da bi lahko normalno obratovale. Na Trebelnem na primer ne najdejo nikogar, ki bi prevzel trgovino in bife, saj so vsi, vključno s KZ Trebnje, prepričani, da se jim ne izplača. V Ambrusu pa kljub vsemu najdemo domačinko Darjo Perko, ki ima od leta 1991 v najemu prostore za živilsko trgovino in železnino.

“Najprej sem bila tukaj zaposlena pod okriljem KZ Stična, potem pa, če sem hotela ostati, sem morala vse skupaj vzeti v najem,” je povedala in ob tem pojasnila, da je že tretje leto za vse sama, saj ni dovolj prometa, da bi plačala še eno trgovko.

Obe trgovini, ki sta vsaka na enem koncu stavbe, ima odprti od 7.30 do 15. 30, in ko ima stranko v železnini, enostavno zaklene vrata živilske prodajalne, in obratno. Domačini vedo, na kakšen način dela, tako da jih to niti najmanj ne moti.

Večinoma hodijo k njej stalne stranke, Ambrušani in okoličani po 60. letu, izjemoma še kdo drug.

“V eni uri bi lahko postregla vse tiste, od katerih sem odvisna. Vmes imam velikokrat zatišje, ki traja po cele ure,” pove, čeprav vrvež po prodajalni ne kaže, da bi ravno samevala. Je pa res, da stranke, ki smo jih srečali, niso kupovale polnih vozičkov, kot to lahko vidimo v velikih centrih, temveč so hodile po en artikel ali dva.

“Tukaj in v železnini največkrat kupijo tisto, kar jim trenutno zmanjka, pa nujno potrebujejo. Po večjih nakupih gredo drugam, v Ivančno Gorico ali Zagradec, gradbeni material pa proizvajalci in veliki trgovci danes dostavijo na dom,” pojasni in doda, da se zaveda, da s svojimi cenami težko konkurira na tržišču.

“Ne oziram se na cene drugih, ko dobim nabavne cene, jim dodam minimalno maržo. Komaj pokrivam stroške.”

V trgovini ima sicer Tuševe izdelke, vendar jih mora kar drago plačati, ker po pogodbi, ki jo je sklenila z upravo, njene nabavne cene skoraj dosegajo prodajne v kakšnem večjem Tuševem centru. Zaenkrat še kljubuje težkim razmeram, ki so v zadnjih letih nastale za male trgovce, in se bori za svoj obstanek, prizna pa, da ne ve, koliko časa bo še zmogla. Zdaj bi še lahko dobila službo kje drugje, čez čas, ko bo starejša, verjetno že težje, njeni trgovini pa se, kot kaže, ne pišejo boljši časi.