##IMAGE-2195900##

Še nekaj let nazaj so bili bizeljski vinogradniki precej povezani in odvisni od Vina Brežice, ki je zdaj pred stečajem. Poleg tega pa so s to družbo bili tudi lastniško povezani, a se je po letu 1992, ko se je začelo lastninjenje, skupna ''zgodba'' klavrno končala, bizeljski vinogradniki pa so ostali praznih rok. Kdo ima največ zaslug za to, se ve, pravijo bizeljski vinogradniki, tudi ko je podjetje prevzel Čule, so dvomili, da bo uresničil napovedi, da bo nadaljeval z vinskim programom, da načrtuje širitev in podobno. Vino Brežice bi glede na svojo dejavnost - polnjenje brezalkoholnih pijač - moralo že kdaj spremeniti ime; predelava vina je bila njihova postranska stvar, čeprav so se še vedno kitili z medaljami in nazivi ''šampion''.

Za boljše razumevanje obudimo zgodovino; na Bizeljskem so imeli zadrugo že pred 2. svetovno vojno, ki jo je istih sedem ljudi po vojni znova postavilo na noge. Skozi čas je sicer spreminjala ime, kar pa je manj pomembno, bolj pomembno je, da je Vino Brežice ustanovila prav bizeljska zadruga, je povedal sedanji predsednik Vinogradniško-vinarske zadruge Bizeljsko Janez Šekoranja. Toda po lastninjenju ni dobila ničesar, čeprav bi kot zadruga morala dobiti 45 odstotkov premoženja, in je edina zadruga, ki se ji je to zgodilo. Novi lastniki in takratno vodstvo so s pomočjo ''botrov iz ozadja'' namreč podjetje dokapitalizirali, tako da se je vrednost zadružnega premoženja znižala na 0,8 odstotka, po prvi prisilni poravnavi in novih dokapitalizacijah pa je ta vrednost bila manj kot nič. ''Vino Brežice ni imelo ne vinogradov, ne enega traktorja in ne posode. Vse je bilo zadružno, za 11.000 hl posode je bilo, ki je zdaj ni, je uničena. 120 ha vinogradov je imelo Vino, 90 ha na najboljših legah so opustili, na Janeževi Gorci je hosta, na Riglu v Pišecah, kjer je bil najboljši klon, ki ga ne bo nikoli več, so vinograde prodali, novi lastnik jih je posekal in začel s konjerejo,'' pripoveduje Šekoranja. Na 30 ha, ki jih Vino še ima v lasti, je spomladansko rez opravljalo nekaj delavcev šele junija, potem ko je podjetju s kaznijo zagrozila inšpekcija.

Na področju Bizeljskega je okrog 800 ha vinogradov, v katerih ob normalni letini pridelajo okrog 4 milijone litrov vina. Sredi avgusta smo in vse bolj se bliža čas trgatve. Povpraševanje po vinu pada, klet Kmečke zadruge Krško, kamor so zadnja leta oddajali svoje grozdje tudi Bizeljanci, ima še veliko zalog. Šekoranja pravi: ''Vse to je katastrofa. Ljudje so obupani, ne vedo, kaj bodo s pridelkom. Za nas je edina rešitev toča (žalostno, toda resnično, op. av.) oziroma končno ureditev zadev Slovenije s Hrvaško in vstop Hrvaške v EU.''

Ve se, da je vinska trgovina čez Sotlo na črno sicer ''cvetela'' že doslej, vendar pa tolikšne količine grozdja ali vina seveda ni mogoče prodati na črnem trgu. Na vprašanje, ali so morda razmišljali o zeleni trgatvi, zanjo so se odločili na Vipavskem, pa Šekoranja odgovarja: ''To je največja neumnost, vinograd morajo vseeno obdelovati, raje bi pridelek pustili dozoreti, ga predelali v sok in razdelili po vrtcih.''

V začetku junija so na Bizeljskem imeli »Praznik vina«, svečano so proslavili dobljeno bitko za Bizeljčana z oznako ptp (priznano tradicionalno poimenovanje). Kako bodo naprej, še ne vedo. Lastne kleti nimajo in čeprav so se že odločali za izgradnjo, so glede na čase recesije zaenkrat to željo opustili. In sedaj lahko le nemočni gledajo propad podjetja, katerega del so bili tudi sami.