Dolenjka o življenju v Švici: Red, disciplina, draginja - ni za vsakogar
Po osamosvojitvi smo večkrat slišali, kako Slovenija lahko postane druga Švica, a se to ni zgodilo.
Po eni strani škoda, po drugi pa ne nujno slabo, meni Lydia Lehmann (nekoč Dragan), Dolenjka iz Mirne Peči, ki že 12. leto živi in kot medicinska sestra dela v Švici, trenutno v kantonu Bern.
Ob nedavnem dopustu v domačih krajih je za Dolenjski list delila svoje izkušnje in poudarila, da se v Švici trdo dela in da tam vlada red, medtem ko je v Sloveniji življenje precej bolj sproščeno.
»Švica ni za vsakogar, a zame je prava izbira. Red, disciplina, točnost, vse to so moje vrline, brez katerih bi tam težko shajala,« pove Lydia, ki si je že kot dekle želelo iti na tuje. Po mirnopeški osnovni šoli in novomeški srednji zdravstveni šoli se je leta 1995 zaposlila v UKC Ljubljana, v katerem je devet let delala na travmatologiji. Naslednja službena postaja je bilo Zdravilišče Dolenjske Toplice, v katerem je na poškodbenem oddelku od blizu spoznavala še rehabilitacijo.
Razmišljala o tujini
Prek znanke se ji je ponudila priložnost za delo v manjši javni bolnišnici v švicarskem kantonu Aargau, zato je na Goethejevem inštitutu v Ljubljani izpopolnila znanje nemščine in pridobila diplomo B2. Prišla je tudi do bivalnega vizuma, ki ga mora na pet let podaljševati. »Do švicarskega državljanstva je težko priti, to tudi ni moj cilj.«
Švicarji običajno poleg zaposlitve ponudijo tudi službeno stanovanje pod ugodnimi najemnimi pogoji. »Včasih za leto dni ali pa za nedoločen čas, kar je odlično. Nepremičnine so zelo drage, ravno tako najemnine. Zato sem pri odločitvi za službo vedno gledala tudi na ta vidik,« pove Lydia, ki je najprej delala na interdisciplinarnem oddelku, nato pa skoraj tri leta na urgenci.
Prosta izbira
Švica je dežela možnosti na veliko področjih, kar Lydii ustreza. Med drugim lahko vsak izbira, ali bo delala 100-odstotno ali ne. Sama najprej je. »Na začetku se hočeš dokazati, boriš se za svoj obstoj. Pozneje sem spoznala, da je to postalo pretežko, in zdaj delam 90-odstotno, da še ostane kaj časa za počitek in hobije,« pripoveduje Lydia, katere prva ljubezen je urgenca. »Urgenca pomeni akcijo, adrenalin … vsakih nekaj minut je nov primer.«
V Švici je marsikaj drugače kot v Sloveniji. »Slišim, da se npr. na urgenci v Ljubljani čaka tudi po 24 ur. Tu nujen primer pride skoraj takoj na vrsto. Odlična je tudi helikopterska reševalna služba REGA – 14 baz te družbe, razporejenih po vsej deželi s 26 kantoni, omogoča, da je pomoč pri poškodovancu v 15 minutah. Reševanje s helikopterjem je sicer drago, a letna članarina stane le okoli 40 frankov in skoraj vsak jo plača. Celo če se ti zgodi kaj v tujini, pridejo na pomoč.«
Porodniška kratka, delo težko
Veliko slabši pa je položaj mladih staršev. Porodniški dopust traja 14 tednov, v nobenem kantonu pa ne več kot 16 tednov. »Vrtci so izjemno dragi, osnovne šole pa potekajo dopoldne in popoldne, vmes gredo otroci domov na kosilo, saj ga šole ne nudijo oz. je izjemno drago, tako da večina mamic ostane dolga leta po porodu kar doma.«
Po selitvah med kantoni, ko je Lydia po šestih letih kratek čas delala v javnem zdravilišču v Davosu, je nato pristala v kantonu Bern, v simpatični gorski vasici Heiligenschwendi, v kateri je še zdaj. Tu dela v zdravilišču na področju ortopedije in ima ugodno najemniško službeno stanovanje za nedoločen čas.
»Delovni pogoji so težki, veliko je stresa, bolniki so zdravstveno zahtevni, z veliko diagnozami, delovne sile pa je premalo. Mladina se vedno manj odloča za zdravstvene poklice, obstoječ in preobremenjen strokovni kader pa izgoreva oz. zapušča stroko,« razmere opisuje naša Dolenjka in pove, da je premalo tudi nagrajevanja po delu. »Plača je dogovorjena s pogodbo, za vsakih dodatnih 100 frankov pa se moraš boriti s šefi. Tudi mobing je pogost,« pravi.
Življenje je drago
In koliko se zasluži? Lydia pove, da njena neto plača ob 90-odstotnem delu znaša okoli 4.800 švicarskih frankov, kar je podoben znesek tudi v evrih. A standard je v Švici visok. Zlasti hrana je zelo draga. Za primer – kilogram govedine stane 35 evrov, lososa 80 evrov … »Gotovo se da od plače kaj prihraniti, a življenje v Švici je drago,« pravi Lydia in doda, da delavci dobijo tudi 13. plačo, in sicer v dveh delih.
Veliko tujcev
Opaža, da Švicarji pogosto gledajo na človeka predvsem kot na koristno delovno silo, in za to dobi primerno plačilo. Zato ne čudi, da v zdravstvenih poklicih dela veliko tujcev. Lyidia ima sodelavce iz Nemčije, Nizozemske, Slovaške, Bolgarije … Večina jih pride delat le za nekaj let, pet ali deset, da dobro zaslužijo, npr. za stanovanje ali hišo, in potem odidejo domov.
A čeprav Švicarji potrebujejo tujo delovno silo, so do tujcev zelo nezaupljivi, redko kdo se z njimi druži. »Tudi ko se dokažeš z delom in se integriraš, kar družba od tebe pričakuje, si zanje še vedno tujec,« pove sogovornica, ki v Švici vedno govori le nemško, hitro pa se je naučila tudi dialektov, ki jih je v Švici res veliko. »Spoštujem državo, ki mi daje kruh,« pove.
Red, disciplina
V Švici ji je všeč red, tam se ne zamuja, čas je zelo pomemben. V prometu ni kaosa, ko se bližaš prehodu za pešce, voznik že zdavnaj prej ustavi. Tudi kolesarji so zelo upoštevani – v nasprotju s Slovenijo. Javni prevoz je dostopen, a tudi drag.
V trgovini nikomur ne pride na pamet, da bi preskočil vrsto. Ko greš s kom na pijačo ali večerjo, se razume, da plača vsak zase. Razen, če kdo izrecno povabi. Tudi tatvin je malo. Na kmetijah prodajajo izdelke v hiškah brez nadzora, pa vsi pošteno plačujejo, pripoveduje.
Tudi domotožje
Lydia odkrito pove, da ji kljub lepim stvarem ni bilo vedno lahko v tujini; spremljalo jo je domotožje. »Po službi si sam, nimaš svojega človeka. Zato mi veliko pomeni podpora družine, staršev, sestre in prijateljev. Sicer se tu bolj družimo sodelavci, ki smo v Švici tujci, »ker isto čutimo, delimo iste bolečine …« Domače obiskuje nekajkrat letno. Pomembno »zdravilo« ji je tudi domača slovenska glasba, v tujini pa pogreša zlasti glas harmonike.
Lydia obožuje naravo, ki je v Švici res čudovita, in tu si polni baterije. Veliko kilometrov prehodi po hribih in gorah. Rada tudi potuje. Velik dela sveta je že videla, od evropskih dežel, v katerih ji je všeč zlasti Skandinavija, saj ima rada mraz, pa do Patagonije. Nazadnje jo je s svojo odprtostjo navdušila južna Afrika.
»Sem zelo odprt človek, ne vem, kam me bo še življenje odpeljalo, a nekoč se mogoče vrnem v Slovenijo,« pravi simpatična sogovornica in doda, da v tujini zelo pogreša slovensko hrano. Vedno se v Švico vrača z domačimi ocvirki, ajdovo moko, s kako skuto, za kar poskrbi mami.
E-novice · Dolenjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se