Izjemno delo dr. Zwittra: Če ga ne bi bilo, bi bila Slovenija danes manjša
V Beli Cerkvi so v četrtek pripravili spominski večer ob 120-letnici rojstva dr. Franca Zwittra, enega najpomembnejših slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja.
Akademik Zwitter se je v Beli Cerkvi v hiši svojega deda Frana Majzlja rodil 24. oktobra leta, kjer na njegovi rojstni hiši stoji spominska plošča, po njen pa so poimenovali tudi dvorano v tamkajšnji Hiši žive dediščine. Bil je zelo navezan na rodni kraj, zato je tudi pokopan ob svojih najbližjih na belocerkovškemu pokopališču. Umrl je 14. aprila leta 1988.
Po končani gimnaziji v Novem mestu je študiral zgodovino in geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nekaj semestrov je poslušal tudi predavanja na dunajski univerzi, kjer je, kot so zapisali pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), še utrdil kleno narodno zavest, ki mu jo je vcepil oče, po rodu koroški Slovenec.
Na ljubljanski fakulteti je leta 1929 doktoriral, nato pa se izpopolnjeval še na pariški Sorboni. Leta 1938 je postal prvi stalno zaposleni predavatelj zgodovine novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1952 in 1954 je bil rektor Univerze v Ljubljani, nato pa dekan in prodekan Filozofske fakultete. Od leta 1958 je bil redni član SAZU.
S svojim znanstvenim delom je izjemno prispeval k določanju državnih mej po drugi svetovni vojni, kar predstavlja pomemben del njegove trajne zapuščine. O tem je tudi tekla beseda na dogodku v Beli Cerkvi, ki ga je pripravila OO ZB za vrednote NOB Šmarješke Toplice v sodelovanju z domačo občino. O njegovem življenju in pomenu njegovega dela so zbranim v dvorani, ki nosi njegovo ime, spregovorili dr. Božidar Flajšman iz oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti, Zwittrov nečak Andrej Detela, fizik, znanstvenik, izumitelj, filozof in pesnik, ter upokojeni obrambni diplomat dr. Branko Kromar.
»Predvsem dejstvo, da je bil njegov oče rojen na Koroškem, je verjetno predisponiralo dr. Frana Zwittra, da je praktično vse življenje posvetil problemu slovenstva v zamejstvu s poudarkom na Koroškem. Zelo je zaznamoval obdobje pred, med in po drugi svetovni vojni, ko je Slovenija skozi narodno osvobodilni boj po zmagi nad nacifašizmom prvič postala tudi država,« je uvodoma dejal Kromar, ki mu je, kot je poudaril, Zwittrova znanstvena misel pomenila legitimnost pri njegovem delu, ko se je ukvarjal z vprašanji pošiljanja slovenske vojske na mirovne operacije ali kakšne druge misije izven državnih meja.
Znanstveni inštitut v Kočevskem rogu
Da je Zwittrov prispevek k slovenski zgodovini izjemen, je izpostavil tudi dr. Flajšman. »Zelo pomembno je prispeval k preučevanju zgodovine in zgodovinskih dejstev, še posebej pa bi izpostavil njegovo vlogo med drugo svetovno vojno, ko je vodil Znanstveni inštitut pri Slovenskem narodno osvobodilnem svetu, ki je deloval v Kočevskem rogu, v Bazi 80, ki je bila okoli pol ure hoda ob Baze 20. V tistih barakah so nastajali načrti za bodočo državo Slovenijo in Jugoslavijo po drugi svetovni vojni.«
Njihova glavna naloga je bila namreč pripraviti gradivo za mejne zahteve po končani vojni, kot strokovnjak pa se je udeležil mirovnih konferenc v Parizu, Londonu, Moskvi in New Yorku.
»Če tega gradiva, ki se je pripravljalo v vojnih razmerah, ne bi bilo, bi bilo za Jugoslavijo in Slovenijo zelo težko. Mi smo rabili znanstvene argumente, strokovne argumente za določanje meje po drugi svetovni vojni. Če teh strateških razmislekov ne bi bilo, mislim, da danes Slovenija ne bi bila v takšnih mejah, kot je. Bila bi mnogo manjša,« je menil.
Ob tem je med drugim poudaril, da so na znanstvenem inštitutu v Kočevskem rogu delovali v razmerah, ko je bila Slovenija razkosana med štiri okupatorje – med Nemce, Italijane, Madžare in Neodvisno državo Hrvaško. »Slovenci smo bi obsojeni na izginotje. Če ne bi bilo partizanskega odpora, bi se to tudi zgodilo.«
Razgledan, prijazen in spoštljiv
Zwittrov nečak Andrej Detela je med drugim z poslušalci delil tudi osebne trenutke s stricem, ki je bil, kot je dejal, poliglot, izjemno razgledan, saj je poznal, kaj se dogaja na svetu tako s političnega kot nekega družbenega, socialnega stališča, pa tudi prijazen in spoštljiv do vsakega človeka. »Čeprav je bil izjemno delaven in discipliniran, se je vedno vzel čas za nas otroke in nam povedal kakšne zanimive stvari iz zgodovine.«
Iz obdobja druge svetovne vojne, ki se ga je predvsem dotikal pogovor, je spomnil na čas, ko je bil njegov stric leta 1942 konfiniran v italijansko mestece Aprico.
»Ker je pri neki družini poslušal radio, je zelo dobro vedel, kaj se dogaja na evropskih frontah. In po kapitulaciji Italije septembra leta 1943 je z improviziranimi prevoznimi sredstvi prišel do Mosta ob Soči in od tu do prve bližnje partizanske javke nekje v Baški grapi. Potem so ga peljali v Kočevski rog, kjer je vodil Znanstveni inštitut. Od tam je pošiljal partizanske kurirje po vsem slovenskem etičnem ozemlju – v Benečijo, na Koroško …
Tako da je na koncu vojne imel popise prebivalstva in je točno vedel, kjer so meje slovenskega etičnega prostora. Tako je imel neko znanstveno podlago za boj za pravično mejo na mirovnih konferencah po drugi svetovni vojni.«
Ob zaključku spominskega večera je Branko Komar izrazil prepričanje, da to srečanje, posvečeno dr. Franu Zwittru, ne bo zadnje ter da se bo na Filozofski fakulteti in tudi na SAZU vzbudila neka radovednost, da se ponovno preuči njegov prispevek kot znanstvenika in pomena njegovega dela za slovensko državo.
E-novice · Dolenjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
