Lidija Markelj

Številni prostovoljci župnijskih karitas preko karitativnega in dobrodelnega dela uresničujejo ljubezen do bližnjih in jim pomagajo, nedavno pa je prostovoljcem v Baragovem zavodu spregovoril brusniški župnik in dolgoletni misijonar na Madagaskarju Tone Kerin.

Lidija Markelj

Po štirih desetletjih misijonarjenja v Afriki je zdaj dve leti spet doma in vidi, da ima tudi v Sloveniji dela dovolj.

Na zanimiv, svojstven in neposreden način je zbranim povedal marsikaj o prostovoljstvu in karitasu ter poudaril: »Predajte se Bogu, delajte za ljudi, svoje življenje darujte za druge. Prinašajte jim upanje – če ga danes ne potrebujemo, kdaj pa?«

Tone Kerin je prepričan, da karitas ni nobeno posebno gibanje, ampak vsak postane član karitasa že s krstom. »Naša vera mora biti udejanjena, da smo skupaj z ljudmi. A ne le, da jim delimo socialno pomoč, ampak da versko osveščamo, da je Bog tisti, ki osvobaja, ker da vsakemu dovolj moči, da reši sebe in svoje življenje.«

Tudi nezadovoljneži

Lidija Markelj

Sam je vse svoje življenje delal za ljudi in jim delil potrebno. To so lepi občutki, a priznava, da se včasih zdi vse skupaj tudi brezsmiselno.

»Včasih me mine, da bi vse pustil in šel, pa ne zaradi Boga, ampak sitnih ljudi. Mnogi, ki jim karitas pomaga, niso zadovoljni, krizitirajo, da jim nismo dali dovolj, da to ni pravično ipd., le hvala pozabijo reči. Ampak vse to so preizkušnje in treba je vztrajati z neomajno vero in vedeti, da ne gre ločevati ljubezen do Boga in do ljudi,« pravi Kerin.

Nočemo sužnjev

A obenem opozarja, da samo deliti ni prav in ni dovolj. »Karitas ima veliko poslanstvo, da ne rešuje le umirajoče in daje materialno pomoč, ampak želi ljudi v stiski osamosvojiti, osvoboditi ter jih narediti samostojne.«

Lidija Markelj

»Bog sovraži sužnje. Ne smemo biti suženj katerikoli stvari. Zato mora naše delo vedno imeti pred očmi, da se bo človek znašel, da bo sam polno zaživel, da bo sam skrbel zase. Kako grozno je videti ljudi, ki se vedno naslanjajo na druge! Ki rečejo, da se nič ne izplača, saj me bodo drugi reševali,« je pripovedoval Kerin.

Njegovo zdravje počakalo

Sam je kot misijonar rad delil ljudem in reševal življenja, tudi otrok. Še svoje zdravje je Tone Kerin nedavno postavil pred stisko Malgašev. Ko je zbolel za rakom in bil tik pred zahtevno operacijo v Sloveniji, je dobil pismo z Madagaskarja, da je tam hudo, da ljudje umirajo od lakote.

Lidija Markelj

»Rekel sem zdravniku, da grem najprej reševati ljudi, potem pa me bo on reševal, če bom še toliko zdrav. V dveh tednih smo v Sloveniji zbrali 46 tisoč evrov, poslal sem jih tja in za pet mesecev šel k Malgašem. Vsak dan od 7. ure zjutraj do 21. ure smo delili riž, skupaj pet ton, otročke smo hranili s koncentriranim mlekom. Ko bi videli tiste male otroke, ki so bili brez življenja, zaradi lakote … Takrat rečeš Bogu, da je pa dovolj in se boriš! Nimam kaj jamrati, narediti je treba kaj. Reševali smo življenja, mene pa so potem komaj rešili,« z nasmehom pove Tone Kerin.

Osamosvojiti ljudi

Lidija Markelj

Na Madagaskarju se je vedno trudil ljudi osamosvojiti. Ljudem se je približal z delom, tudi na riževih poljih, postal je eden od njih, in tako so se mu odprli in ga sprejeli z njim lastno prijaznostjo. Z veseljem jim je pomagal odkrivati radosti življenja in krščanske vere, čeprav poudarja, da morajo sami priti v cerkev, »ko jih vera tako prevzame, ne zato, ker jim pomagamo in se čutijo dolžne«. Neprecenljiv pa je tudi njegov prispevek pri izobraževanju in razvoju – zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju je tudi sam vodil, pa veliko cest in mostov. Poudari, da mu je vse to uspelo tudi z dobrotljivostjo Slovencev, ki so vedno finančno pomagali. Vsem je hvaležen.