Društvo za ohranjanje mokrišč Zdravci

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V času, ko Slovenijo pestijo suša, nizki vodostaji in vse večje pomanjkanje vode, v Društvu za ohranjanje mokrišč Zdravci iz Zbur v občini Škocjan opozarjajo na pomen bobrovih jezov – in so, kot smo poročali nedavno ogorčeni, ker naj bi jih posameznik kljub temu podiral. Obstaja pa še drugi pogled na navzočnost bobrov.

V društvu opozarjajo, da so nekateri kmetje zaradi suše letos utrpeli tudi popoln izpad pridelka in da v takšnih ekstremnih razmerah lahko pomembno vlogo odigrajo prav bobri. Njihovi jezovi zadržujejo vodo in lahko vplivajo na višino podtalnice ter s tem pomagajo ohranjati vlažnejše okolje tudi v sušnih obdobjih. »Z jezovi, ki jih bobri gradijo, v času nizkih vodostajev ne pomagajo zgolj sebi, ampak celi vrsti živali in seveda tudi nam, še posebej ob suši,« poudarjajo v društvu.

· Ohranjanje mokrišč

V suši podirajo bobrove jezove, društvo napoveduje prijavo zoper ''genija''

Zato so še toliko bolj razburjeni zaradi posameznika, ki naj bi kljub trenutnim vremenskim razmeram in opozorilom podiral bobrove jezove. »Vem, normalnemu človeku ne more biti jasno, a kljub trenutnim sušnim tegobam se še vedno najdejo ljudje, ki podirajo bobrove jezove,« so zapisali v objavi na svojem FB-profilu. Ker naj bi posameznik po njihovih navedbah ignoriral opozorila in pravila, so se v društvu odločili za prijavo pristojnemu organu. »Žal nam ne ostane drugega kot podati prijavo na inšpektorat. In spet bo vroča kri,« so zapisali.

Sadjarjeva izkušnja

Povsem drugače kot v Društvu za ohranjanje mokrišč Zdravci pa na navzočnost bobra gledajo nekateri sadjarji, katerih nasade obiskuje bober. Darko Jelčič in sin Janez iz Oklukove Gore v občini Brežice opozarjata na številna uničena sadna drevesa, ki so končala na bobrovem jedilniku. »Odkar se je bober naselil na tem našem zemljišču, tu sadjarstvo ni več mogoče,« nam je potožil Darko pred dnevi v nasadu nad namakalnim jezerom v Oklukovi Gori.

M. L.

V nasadu sliv je bober lansko jesen in letos podrl več kot šestdeset dreves. Ta so preprosto izginila iz sadovnjaka – vse od debel do malodane zadnje najtanjše vejice. Bober, je sarkastičen Darko, opravlja svoje delo zelo natančno, za njim ni treba pospravljati ničesar, ker vse odvleče s seboj. Rezultat te »natančnosti« so kratki leseni štrclji, nekateri se nemočno obraščajo, drugi pa so povsem suhi.

Bober, ki si je na več mestih izpraskal izhode iz jezera v sadovnjak, si privošči sprehode v nasad do približno štirideset ali petdeset metrov stran od vode. Da to ni dogajanje iz preteklosti, kažejo sveže stopinje bobra na najmanj enem od teh izhodov in prav tako še nezastarano oglodano mesto na slivovem deblu.

Ne upajo si več voziti po poti

Namakalno jezero so v preteklosti naredili na Jelčičevem zemljišču, uporabljajo pa ga tudi še nekateri sadjarji v okolici. In ta vodni zbiralnik z bregovoma, v katera se da brez težav kopati, je očitno idealen življenjski prostor bobru. Na tej vodni površini sicer ne more delati jezov, saj ni pretočna, zato pa si v brežino dela rove, ki so, kot opozarjata Jelčičeva, dodatna težava.

»Okrog jezera je bila narejena vzdrževalna pot. Zaradi rovov v zemlji se v zadnjem času tla na več mestih nagibajo in trgajo proti jezeru,« poudarja Darko Jelčič. Če nagnjena tla vidijo, pa lahko samo slutijo, kaj je v zemlji pod vzdrževalno potjo. In malo tudi že vedo, kaj je notri – vsaj ponekod je votlo, kajti pred časom so se tam toliko ugreznila traktorska kolesa, da so stroj morali izvleči.

M. L.

Rešitev

Sadovnjake bi varovala ograja, čeprav bober, kot ugotavljata Darko in Janez Jelčič, pogosto vztraja toliko časa, da najde pot ali skozi ograjo ali skozi svoje nepričakovano dolge rove pod njo. Toda z ograjo Jelčičevi nimajo sreče. Po inšpekcijski odločitvi so jo morali odstraniti, češ da so jo postavili na nedovoljen način.

Postavili so jo ob robu jezera. Smeli bi jo postaviti v določeni razdalji stran od vode, se pravi proti pobočju oziroma bliže sadovnjaku, ampak potem ne bi mogli na koncu nasada obrniti traktorja in zapeljati iz prejšnje v naslednjo vrsto.

Zaradi opisanega imajo zdaj sadjarji in bober prosto pot, to pa je pozitivna rešitev izključno za žival, ki ob slivah posega tudi nekoliko po jablanah in češnjah. Tako na svoji zemlji, pravita Darko in Janez, Jelčičevi ne smejo z ograjo zaščititi svojega premoženja.

Kaj pa, če bi vsako drevo posebej ovili in tako zaščitili z mrežo? Predlog je lahko v nekem pogledu simpatičen. Toda obstaja še drugi pogled.

Jelčičeva odgovarjata, da bi bilo to prezamudno in predrago. Sploh pa sta vprašljivi učinkovitost in primernost take zaščite, dvomita Darko in Janez. Nižja drevesa imajo lahko veje precej nizko, zato bi jih morali poviti, stlačiti za mrežo k deblu. In če bi to nekega dne le naredili, bi mogoče že prvo jutro po tistem ugotovili, da se je bober v iskanju sočnega žlahtnega jedilnega oziroma gradbenega materiala povzpel na strmini vsaj na zgornji strani drevesa čez ograjo in glodal gornje dele, ker ni mogel priti do debla pri tleh.

Kdo?

»Nekdo bo moral odnehati – ali bober ali mi,« daje stvari na tehtnico Darko Jelčič.

On in drugi člani družine ne bi odšli, za kar je razlogov več. Že od otroštva je na domačiji, na kateri so se že njegovi predniki ukvarjali s sadjarstvom. Zdaj sadovnjake namakajo iz omenjenega svojega jezera, za kar črpalke napajajo z elektriko iz domače strešne elektrarne.

Kmetijo, na kateri so vzpostavili ekološko pridelavo, so, skratka, razvili. V nekem pogledu je torej gospodarska usoda Jelčičevih v njihovih rokah.

Ampak so še druge okoliščine. Letos je bila uničujoča zgodnja toča že na dan sv. Pankracija, 12. maja – česa takega Darko ne pomni. Zaradi letošnje nenavadno dolgotrajne suše so za namakanje sadjarji izčrpali iz jezera toliko vode, da je gladina tako nizko, kot ni bila že najmanj trideset let. Ob tem pa nad sadovnjake še bobri.

»Pred kakšnimi osmimi ali devetimi leti je bober našel to jezero. Po nekem deževju je po naraslem potoku prišel vanj,« pravi Darko Jelčič.

Bobre jim je torej dala narava – kdo jim jih bo odvzel? »Bober ne spada v namakalno jezero, sploh pa ne v sadovnjak. Kot so v vinogradništvu vpeljali nekoč podlage, odporne proti trtni uši, naj nam dajo zdaj podlage, odporne proti bobru,« humor kljub neizprosni stvarnosti ne zapusti Darka, ki skupaj z Janezom predlaga, naj zagovorniki bobra naredijo rezervat, v katerem te živali ne bodo povzročale škode, zaradi katere so zdaj nezaželene.