Milan Glavonjić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Na kmetiji je bilo nekoč težko, vendar lepo. Delo nas je povezovalo, prav tako vera in medsebojna pomoč,« pripoveduje 80-letni Alojz Štrucelj iz Gribelj, ki je skoraj vse življenje posvetil kmetovanju. Kmetijo je prevzel od očeta, pred dvajsetimi leti pa jo je predal sinu, sam pa ostaja dejaven še danes in z veseljem pomaga pri vsakdanjih opravilih.

Ko se ozira v mladost, se spominja časov, ko je bilo vse delo opravljeno ročno. Prve košnje so potekale s koso, seno so obračali z vilami, živino pa oskrbovali brez sodobnih strojev. Na kmetiji ni bilo prostih dni, delo se je začelo zgodaj zjutraj, pogosto s pesmijo, nadaljevalo s pogovori in pogosto končalo šele ob mraku. »Ko sem prevzel kmetijo, smo imeli le nekaj hektarjev zemlje in šest krav. Žena jih je molzla ročno. Danes je vse drugače,« pravi.

Pravi preobrat so prinesli mehanizacija, možnost oddaje mleka in redni prihodki, ki so kmetijam omogočili razvoj. Začeli so kupovati boljše krave, širiti hleve in obdelovati vse več zemlje. Danes družinska kmetija obdeluje približno 90 hektarjev zemljišč, od tega velik del predstavljajo travniki za silažo. A osnovna dejavnost ostaja prireja mleka.

Za kakovost krme skrbijo z obsežnimi površinami trav in koruze, sodobna mehanizacija pa omogoča, da delo opravijo hitro, kadar vremenska napoved ponudi le nekaj sončnih dni. Letos pa je vse drugače. »Za finance se ne zanimam več, pomagam pa vsak dan. Še vedno zgodaj vstanem in naredim tista dela, ki jih zmorem. To ni več težko fizično delo, je pa lepo ostati povezan z zemljo in naravo,« pove z nasmehom.

Alojzovi spomini (po domače Kasarovi) segajo tudi v povojna leta, ko življenje na podeželju ni bilo lahko. Kmetje so živeli skromno, denarja je primanjkovalo, številne družine pa so morale pridelke prodajati na tržnicah v Karlovcu ali Črnomlju. Veliko ljudi iz Gribelj je odhajalo na delo v Kranj in druga industrijska središča, dokler niso zaposlitvenih možnosti ponudila tudi podjetja v Beli krajini.

»Tako kot pri košnji so bili ljudje tudi pri večjih opravilih nekoč med seboj veliko bolj povezani. Nobenega ni bilo treba prositi za pomoč, saj so si sosedje pomagali sami od sebe. Skupaj so gradili gospodarska poslopja, pospravljali seno in drug drugemu priskočili na pomoč ob vsakem večjem delu,« se spominja.

Pomemben del življenja v Gribljah je bila vedno tudi vera. Vaška cerkev svetega Vida, ki letos praznuje 500-letnico, je bila skozi stoletja veliko več kot le bogoslužni prostor. »Tudi v najtežjih časih, tako so govorili predniki, so se ljudje po pomoč zatekali k sv. Vidu, našemu zavetniku, ki ponosno stoji na najvišji točki v vasi, obdani z obdelanimi polji.

Tako je tudi danes, živimo z vero v Boga,« je ponosno povedal Alojz, avtor priročnega čtiva o cerkvi oziroma o Gribljah.

Ponosen je tudi na zgodovino svoje vasi. Griblje so zaradi lege ob pomembni prometni poti skozi stoletja doživljale številne zgodovinske dogodke, med drugim tudi turške vpade, na katere še danes spominjajo ljudska izročila in vaška znamenja.

»Čez bližnji most smo bili povezani z vasmi na drugi strani Kolpe. Meja nas je precej časa ločevala, a vezi niso bile nikoli pretrgane,« pravi.

Čeprav je danes življenje na podeželju precej drugačno kot nekoč, Alojz verjame, da ostajajo najpomembnejše vrednote enake. Delovne navade, spoštovanje zemlje in povezanost družine so dediščina, ki jo je prejel od svojih staršev in jo prenesel na sina. Ne dvomi, da bo sin to prenesel tudi na svojega otroka.

»Naši predniki so nam dali delovne navade. Mi smo jih ohranili in jih predali naprej. To je največ, kar lahko zapustiš naslednji generaciji,« sklene Alojz, ki tudi pri osemdesetih letih ostaja živ dokaz, da človeka z domačo zemljo ne povezuje le delo, ampak predvsem srce. In ga ohranja pri čilosti in vitalnosti tako kot njegovo družico.