Arhiv NTRC

Svoj prvi album je Wookie the Huge, kot se predstavlja na glasbeni sceni, poimenoval »8 Years of Bedroom Lullabies« (Osem let spalničnih uspavank). Prvo skladbo z albuma in videospot Irrelephant je predstavil že leta 2019, januarja smo lahko prisluhnili še eni z naslovom Spinning in si ogledali spot, ki je precej pozornosti zbudil tudi po zaslugi voditeljice Zvezdane Mlakar, saj nastopa v njem. Dogajanje je bilo posneto v Logarski dolini. Nedavno je predstavil še eno skladbo, in sicer Blue (Hopeless romantic). V prihodnjih mesecih Rory napoveduje promocijo še drugih šestih skladb z albuma, v katerega je vložil veliko truda. »V ta projekt sem vložil deset let svojega časa,« pravi glasbenik, čigar ustvarjalna pot ni bila povsem običajna. Sicer pa tudi njegova glasba ni takšna, kot smo je vajeni slišati pri slovenskih izvajalcih.

S kitaro na ulici

»Nisem izobražen glasbenik, a sem želel ustvarjati glasbo. Zaprl sem se v spalnico in se učil igrati kitaro, ki sem si jo sam kupil, saj so doma želeli, da bi igral saksofon. Kolegi, ki so se učili igrati kitaro v glasbeni šoli, pravijo, da se pri meni sliši, da igram drugače, ker sem samouk. Tudi v tem sta čar in pristnost,« pripoveduje mladenič, ki se je lepega dne, ko je spoznal, da ga služba utesnjuje, da je zaradi tega vedno bolj nezadovoljen in da ima vedno več težav z zdravjem, pustil vse skupaj in šel za leto dni igrat na ulico. Odločitev je za marsikoga nepojmljiva, on pa je ugotovil, da mora nekaj ukreniti, da bi se rešil. »Potreboval sem spremembo in to sem naredil res temeljito. Sledil sem svojim občutkom. Kmalu se mi je tudi zdravje izboljšalo.«

Pravi, da zaslužek ni bil slab. Igral je na ljubljanskih ulicah. Na dan je dobil od 50 in tudi do 500 evrov. »Igral sem glasbo, ki mi je všeč, kar je sicer usmeritev pri mojem delu. Ustvarjam tisto, kar mi je všeč, in se ne oziram na poslušalce, a je seveda fino, če je tudi njim všeč moja glasba. Večina izvajalcev komercialne glasbe želi predvsem zadovoljiti želje množic. Pravi ustvarjalci so tisti, ki s srcem ustvarjajo svojo glasbo.« Tako sta to na primer počela Slak in Avsenik, meni Rory, ki sicer ni ljubitelj tovrstne glasbe, a je bil osupel, ko je videl, s kakšnim žarom sta igrala.

Pomoč šamanke

Veliko skladb je nastalo, ko je eno leto živel v skupnosti pri šamanki, ki mu je pomagala pri premagovanju težav. »To je bila zame neverjetna življenjska izkušnja in prelomnica. Ugotovil sem, da nas ta svet usmerja v racionalno preračunljive odločitve, kjer ni prostora za srce in občutke. Ko sem začel delovati drugače, se mi je življenje obrnilo na bolje.«

Z glasbo želi posredovati neka sporočila, s katerimi se poslušalec lahko poistoveti. Vsaka skladba govori o nekih psiholoških značilnostih ljudi. Prva prikazuje človeka, ki je zasvojen s potrošnjo, ima preveč vsega in si brez občutka odgovornosti zatiska oči pred težavami v svetu. V drugi skladbi govori o izobčencu iz družbe, ki se je vrnil v čas svojega otroštva, da bi rešil travme, ki so ga zaznamovale, in da bi se lahko vključil v družbo. Na albumu so še skladbe, ki govorijo o mazohistu, hedonistu, brezupnem romantiku, dvomljivcu, manipulatorju … »Za glavni lik vedno vzamem nekoga neobičajnega. Ne želim popolnih in lepih ljudi.« Opaža, da se ljudje prepoznajo v njegovi glasbi in mu pišejo, da imajo sami podobne težave. Zanimivo, da gre večinoma za moške poslušalce.

Celoten zapis najdete v tiskani izdaji NT, ki je izšla 9. marca.

Foto: Jernej Kokol