Sveče so preproste, da bolj ne bi mogle biti. Trije elementi za plamen so stisnjeni v majhen in priročen »komplet«. Gorivo oziroma vosek hkrati oblikuje telo sveče, katalizator, ki gorivo segreva in topi, pa je vrvica oziroma stenj v sredini. Je tudi zelo vpojen, zato vpija staljen vosek in tako ohranja plamen. Tretjega elementa, kisika, pa je v zraku okoli 21 odstotkov. V svečah uporabljajo različne voske, razlikujejo pa se v temperaturi tališča. Višja ko je, dlje sveča gori.

Skoraj vse neugasljive sveče so prav tako narejene iz voska. Ko upihnemo običajno svečo, stenj še vedno tli, temperatura je sicer dovolj visoka, da še nekaj časa topi vosek, ne pa tudi, da bi vžgala njegove izparine in »obudila« plamen. Zato je v »gorivo« dodana snov, na primer magnezij, ki zagori pri ekstremno nizki temperaturi. Po pihanju sveča sicer ugasne, vendar se takoj spet vžge, s tem pa je razjasnjena tudi skrivnost, zakaj se pri nekaterih pri procesu obuditve plamena pojavijo manjše iskrice.