Med prvo afero »farmacevtka« smo se muzali, pri drugi pa je nastal medijski pogrom, in prav je tako. Ženske namreč mukoma uveljavljamo svoje pravice, jih pa lahko zelo hitro izgubimo. Po tihem, z drobnimi koraki drsimo v naročje populistov, ki obljubljajo raj na zemlji, če bo med ljudmi več vere in morale, manj migrantov, nobenih spolnih odklonov … in potem so dovolj ene same volitve, pa se tisto, kar je bilo še nedavno samoumevno, spremeni v svoje nasprotje.
Pretiravam? Naj vam osvežim spomin – med Trumpovo vladavino so v ZDA ukinili splav na zvezni ravni in zdaj o tem odločajo posamične države, nekatere so ga pri priči prepovedale. Poljska, kjer je bil splav dovoljen tako kot v večini nekdanjih socialističnih držav, je z desničarsko politiko pristala pri popolni prepovedi, preplašeni zdravniki so pripravljeni pustiti umreti žensko, ker »plod v njej še ni odmrl«. In čeprav je zdajšnji predsednik vlade Tusk v dobršni meri dobil volitve z obljubo, da bo ukinil prepoved splava, mu to za zdaj ni uspelo, ker ima desničarski predsednik pravico do veta. Pred šestimi leti so Irci z vsega sveta drli nazaj v domovino, da so lahko glasovali za legalizacijo splava, in uspelo jim je – ampak kaj ko ginekologi uveljavljajo ugovor vesti in morajo ženske na poseg še zmeraj na tuje. Na Hrvaškem splav ni prepovedan, a je skoraj tako, kot da je – ginekologi ga zavračajo. Ženske prihajajo na posege v »nemoralno« Slovenijo ali pa na Reko, ki velja za rdečo trdnjavo, ampak vseh tudi ne morejo sprejeti. Orban si splava ne upa prepovedati, čeprav si zelo želi, zato pa je ženskam pripravil dodaten pritisk – pred posegom morajo poslušati zarodkov srčni utrip. Razumete?
Ne dam!
Ne bom vas na dolgo in široko nadlegovala z zgodbo in komentarji, ki ste jih prejšnji teden slišali in brali, če vas je seveda zanimalo. Skratka, ženska je prišla v lekarno po kontracepcijske tablete in znova naletela na farmacevtko, ki ji jih zaradi ugovora vesti (verskega prepričanja) ni hotela dati. Vemo, da je bila farmacevtka sama v lekarni, ne vemo pa, ali je bilo še kaj drugih strank. Kako ji je to povedala? S pridigo, sitnarjenjem, odrezavostjo, sramotenjem? Pred poslušalci? Če bi bili v lekarni dve farmacevtki, bi morda diskretno stopila h kolegici in jo prosila, naj ona postreže žensko, ki hoče kontracepcijo. In problema ne bi bilo. Tako pa je bil.
Pomurske lekarne so se zavile v molk, objavile so le, da so se stranki opravičili, in dodale, da je v kraju še ena lekarna in da bi lahko šla tja. Obotavljaje so med vrsticami priznali, da so vedeli za farmacevtkine zadržke, torej je krivo predvsem vodstvo, ker jo je pustilo v lekarni samo. Če pa vodstvo ni vedelo za ugovor vesti, nosi vso krivdo farmacevtka. Kako to mislite – ugovor vesti? In ali farmacevt sploh lahko poseže v zdravnikovo odločitev?
Ugovor vesti
V Sloveniji lahko uveljavljamo ugovor vesti na dveh področjih – v vojski in v zdravstvu. Številne kadrovsko podhranjene ustanove še zdaj žalujejo za naborniki, ki niso hoteli v vojsko, ampak so rok odslužili v bolnišnicah, domovih, šolah. Ker imamo zdaj plačane vojake, je te vrste ugovor vesti brezpredmeten.
V Sloveniji je pri zdravniški zbornici prijavilo ugovor vesti osem ginekologov in porodničarjev, ni torej veliko možnosti, da bi naleteli prav nanje. Se bo pa zapletlo, če bomo uzakonili evtanazijo, kjer bo ugovorov predvidoma več, lahko bodo problemi tudi v lekarnah – ponekod, kjer evtanazijo imajo, namreč dobijo bolniki predpisan koktajl na recept.
46. člen ustave pravi takole: Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Zakon o zdravstveni dejavnosti pa v 56. členu določa, da lahko zdravnik odkloni zdravniški poseg, če presodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in če ne gre za nujno zdravniško pomoč. Lekarništvo pa takšnega izvedbenega zakona nima, zato se smiselno uporablja zdravstveni. Zdravnik torej odklanja poseg, kaj pa odklanja farmacevt? Dr. Miro Cerar, dekan pravne fakultete in dolgoletni razlagalec pravice do ugovora vesti, se je kar malce razhudil, ko smo ga spraševali, kako lahko ima farmacevt ugovor na nekaj, kar je predpisal zdravnik. Meni, da gre za nesmisel – zdravnik v svojem ugovoru vesti zavrne poseg, prodaja oziroma predaja zdravil pa ni poseg. Podobno misli tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic: »Takole na prvo žogo sodim, da pri izdaji zdravil na recept ne more iti za ugovor vesti.« Še posebej sporno pa se mu zdi, če je farmacevta ženski pred vsemi razlagala, zakaj ji zdravila ne da. Kakorkoli že, pravniki, pa tudi nepravniki, ki znajo brati zakone, so enotnega mnenja, da je lendavski incident zagrešila ali farmacevtka ali vodstvo lekarne.
Saj niso samo tabletke
Nekaj skromnih dostopnih raziskav o ugovoru vesti v farmaciji kaže, da niso prav pogosti, ena od navedb celo trdi, da če se že zgodi, stranke z razumevanjem sprejemajo moralne pomisleke farmacevtov pri nekaterih zdravilih in pripomočkih. O tem bi si drznila malce dvomiti, najbrž se pacienti sami umaknejo in gredo k nekomu, ki jim bo svetoval, ne pa držal moralne pridige. Ampak lendavska gospa, ki je že tretjič naletela na isto sovražnico kontracepcije, je le imela vsega dovolj in je o tem obvestila občinski medij.
Kakorkoli že, za lendavsko kolobocijo je kriva ali farmacevtka, ker vodstva ni obvestila o uveljavljanju ugovora vesti, ali pa vodstvo, ki je to vedelo in jo je v lekarni pustilo samo. Je pa sporno, ali lahko enačimo poseg pri zdravnikih (kar je recimo splav) z izdajo zdravil pri farmacevtih.
Sploh pa na »moralnem« seznamu niso samo kontracepcijske tabletke, ki sploh niso namenjene le preprečevanju zanositve. Kar nekaj ginekologov je ob tej aferi pojasnilo, da so namenjene tudi mladim ženskam z neurejeno menstruacijo in starejšim s hudimi krvavitvami. Še posebej bi lahko farmacevtske moraliste zmotile jutranje tabletke, zdravila za spolno prenosljive bolezni, pa zdravila za močnejšo erekcijo, da ne govorimo o izdelkih, ki so v prosti prodaji. Dobro, kondome je mogoče kupiti v avtomatih in na policah pri trgovskih blagajnah, mazila, ki ovirajo pot semenčicam do cilja, pa niti ne. Da ne govorimo o lubrikantih, saj veste, gre za tisto napol tekočo reč, ki je bila najprej namenjena ženskam v meni z bolečimi odnosi zaradi presuhe nožnice, potem pa so gospodje ugotovili, da si prihranijo precej dela s predigro, če jih malce podmažejo – ne glede na to, koliko so stare. Nakar so tudi geji in lezbijke pogruntali, da zadeve z mazili ustrezajo tudi njihovim spolnim praksam. Skratka, farmacevtska vernica z dovolj domišljije najde med zdravili, prehranskimi dodatki in pripomočki kar precej takšnih, ki bi lahko bila moralno sporna. Kajne?
Pot v pekel je tlakovana z molitvami
Ko sprašuješ hrvaške prijateljice, kako vendar so lahko pristale na to, da se morajo kljub liberalni zakonodaji zatekati na splave v tujino, dobiš zgodbo o kuhanju žabe. En predpis tu, drugi tam, pa srce parajoče domoljubne prireditve, polne zanosa in morale – povsod ima prste vmes Cerkev. Iz nepomembnih sprememb rasejo velike prepreke.
Sicer pa imamo tudi v Sloveniji nekaj podobnih izkušenj. Molitve pred ginekološko kliniko, pa klečeči možakarji na ljubljanskih in drugih trgih, ki molijo za pravo družino z očetom in mamo, na primer. Zanimivo je, da so poleg pravovernih možakarjev še posebej zagnane starejše ženske, ki problemov z rodnostjo nimajo več, število otrok, ki so jih rodile, pa največkrat tudi ne presega dva. Med glasnimi nasprotnicami splava je tudi kar precej zelo mladih žensk, ki življenja morda ne bodo preživele v celibatu. Če bodo proti kontracepciji tako kot lendavska farmacevtka, kako bodo krojile svoje morebitno partnersko življenje z moškim in njegovimi semenčicami? Psihologi in psihiatri poudarjajo, kako zelo so redni spolni odnosi pomembni za srečno sožitje, ampak – so vzdržnost, merjenje temperature in seštevanje plodnih dni res dovolj učinkovite kontracepcijske metode? Vse drugo razen vzdržnosti je sprto s cerkvenimi navodili, po katerih mora biti vsak spolni odnos odprt za življenje. Kontracepcija pa to odprtost seveda ukinja.
Molitve za Grmiča
Svet se čudno obrača v desno, k temu pa sodi tudi mišljenje, da bo bog, katerikoli že, rešil vse, česar ljudje ne znamo. Samo duhovne voditelje, ki imajo ponekod tudi politične in vojaške funkcije, je treba ubogati. Le kaj si je mislil priletni papež Frančišek, ko je ginekologe, ki opravljajo splav, imenoval za plačane morilce? Da ne povzemamo drugih grdih in trdih besed, ki jih nekoč ni uporabljal. Ga bo kdo diskretno spomnil, kako je na začetku pontifikata obljubil, da bo odstopil, če ne bo več zmogel? Ker papež pač je avtoriteta in ni vseeno, kaj govori.
Čedalje pogosteje se spominjam obširnega intervjuja z naslovnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem pred več kot 30 leti, govorila sva tudi o najintimnejšem življenju vernikov. Seveda ga nisem vprašala, ali je za splav, ampak drugače – kaj bi svetoval ženski, ki ji nosečnost ogroža življenje? Pomislil je in rekel, da bi si v tem primeru skupaj z materjo naložil križ odgovornosti. In kaj je menil o kontracepciji? »Veste, to je pa zadeva para in njunega zdravnika, ne pa Cerkve,« je ogovoril.
Kar se mene tiče, bom molila za več takšnih duhovnikov, kot je bil Grmič. Saj nekaj jih na srečo imamo, žal pa so daleč od cerkvenega vodstva.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
