Dva dni pred izidom tokratne Jane je minilo sedemnajst let od smrti nekdanjega predsednika dr. Janeza Drnovška, ki se je, sploh v zadnjih letih svojega življenja in dela, podal na pot velike (osebne) preobrazbe in sprememb ter zanjo navdihnil številne ljudi. Med tistimi, ki so mu stali ob strani, je, bila tudi fizioterapevtka, alternativna terapevtka, glasbenica, manekenka, pesnica (izdala zbirko Resnica) Margareta Ana Bole.
»Od nekdaj sem nepoboljšljivo radovedna. Po eni strani rada živim, plešem in se družim z ljudmi, po drugi pa imam rada tudi tišino in mir. V življenju sem rada raziskovala različne sfere in udejanjala različne talente. Sem terapevtka, model, včasih zdravilka, občasno energijska čistilka, po osnovnem poklicu pa sem fizioterapevtka z znanji z različnih alternativnih področij, ki sem si jih nabrala z leti,« najprej pove o sebi.
Zemlja dviguje frekvenco
»Kot otrok sem bila 'čudna', saj sem se pogovarjala z živalmi, rožami, videla razne pojavne oblike izven tega sveta. Čeprav se mi energije niso zdele nič posebnega, so me drugi kot fizioterapevtko spomnili, da niso običajne. Ko denimo pride pacient na fizioterapijo zaradi težav z ramo, ki je ni moč razgibati, se dokopljeva do tega, da ima težavo z moško osebo v življenju. Doda, da je jezen na soseda, ki mu osvaja ženo. V tem trenutku dvigne ramo v polni gibljivosti. Takrat sem prišla do spoznanja, da ni dovolj reševati težav zgolj na fizični ravni, saj je človek duhovno bitje. Opravila sem veliko alternativnih izobraževanj, med drugim v Veliki Britaniji za šiatsu diagnostiko s terapijo, v Ljubljani pa višjo šolo za fizioterapijo. Obiskovala sem razne šole tradicionalne kitajske medicine, tajske terapije, psihoterapije, tečaje reikija in energijsko psiho-kibernetiko. Slednje sem se učila pri ruski zdravilki. Vsa ta znanja sem potrebovala, da sem dobila potrditev, da je to, kar vidim in zaznavam, tudi res. Ko sem začela dobivati še kanalizirana sporočila mojstrov z druge strani, sem ugotovila, da sem neke vrste medij. Zdaj smo v času, ko Zemlja pospešeno dviguje frekvenco. Zaradi tega se ljudje spreminjamo,« razlaga.
Srce utripa z isto frekvenco kot sonce
»O sindromu prebujanja zavesti se ne govori veliko. To prebujanje spremljajo depresija, tesnoba, občutek, da nikamor ne sodimo, splošne izgube, nenadne bolezni, menjava partnerja, hitre spremembe z danes na jutri … To povzroča pri ljudeh šok. A prav ta šok pripomore, da se hitro premaknejo naprej,« pravi Margareta Ana in doda, da smo v tem življenju kot v nihalu: nihamo od ene do druge skrajne lege, znati pa moramo nihalo ustaviti.
Ko nam to uspe, pridemo v fazo zavestne prisotnosti. Ta nas poveže z višjimi ravnmi zavedanja, kjer ni preteklosti in prihodnosti, je samo zdaj, brezčasje. Krajšanje časa sili ljudi k postavljanju prioritet, da se začnejo odločati na podlagi srca, notranje intuicije in ne na podlagi uma. Srce ima namreč isto frekvenco utripanja kot sonce. Če je srce v neravnovesju s soncem, imamo probleme. Sami pa kreiramo stvari, ki se nam dogajajo, tako slabe kot dobre. Zato je zelo pomembno, da smo srčni in delujemo iz srca, da smo čisti v svojih mislih in delamo dobro,« razlaga Margareta, ki je bežala v svoj svet tudi s pomočjo flavte, ki jo je igrala tudi po nekaj ur na dan.
Estrada
Tako zdaj živita Maruša in Luka Bračun
Človek je večplastno bitje
»Od nekdaj so me boleli krivice in nepravičen svet. Želela sem dokazati sama sebi, da plujem v pravi smeri, zato sem iskala zunanje potrditve. Tako sem spoznala, da ti zaradi hoje po robu zrastejo krila in lahko poletiš. Dokler smo v coni udobja, ni napredka in ne moremo računati na velike spremembe. Tako sem se pri 17 letih poročila, se štiri leta pozneje ločila, sledila intuiciji in končala študij fizioterapije. Pritegnil me je še modni svet. Leta 1995, ko sem bila kot fizioterapevtka zaposlena v Termah Zreče, sem šla na vsa lepotna tekmovanja (Miss Slovenije, Gospa Slovenije itd.). Tako sem opravila z vzorcem, da sem vredna pozornosti. Prišla sem v finale, spakirala kovčke in se za mesec dni odpravila k teti na Florido. Potem sem ob redni službi fizioterapevtke delala kot manekenka in fotomodel. Še zdaj kdaj z veseljem poziram ali posnamem kakšno reklamo. Človek je večplastno bitje in zakaj ne bi za zabavo naredila še kaj lahkotnejšega,« razlaga. Po vrnitvi iz Amerike je začela proučevati svete spise in imela kopico duhovnih učiteljev. Istega leta je prav zaradi manekenstva spoznala tudi dr. Drnovška.
Dr. Janez Drnovšek: umirjen človek ekstremov
»Bilo je na teniškem VIP-turnirju v Velenju. Nastopala sem na modni reviji. Ker sem bila zgovorna, pozitivna, samozavestna, sem se razlikovala od drugih deklet. Povabili so me na večerjo in me posedli poleg Janeza, ki je imel takrat še psa Arturja. Najbolj hecno je, da se s takimi ljudmi, VIP-ovci, nisem dosti ukvarjala, saj nisem nikoli v življenju priznavala avtoritet. Zame so vsi ljudje enaki, od snažilk do predsednikov. Z Janezom sva se zapletla v sproščen pogovor. Naročil se je na šiatsu terapijo v Zrečah, a mu jo je prvič naredila kolegica. No, v nadaljnjih obiskih pa je postal moj klient. Takrat je bil v fazi, ko je že imel fizične težave. S šiatsujem, jogo in različnimi tehnikami smo nekako krmarili skozi njegovo zdravstveno stanje, tudi po operaciji. Ko sem po desetletju dala odpoved v Termah Zreče, sem mu terapije delala na občasnih obiskih v Ljubljani. S preostalo ekipo in varnostniki sem ga spremljala na delovne oddihe. Naj poudarim, da nikoli nisem imela nič z njim v romantičnem smislu,« je odločna Margareta, ki je dr. Drnovška doživela kot zelo umirjenega človeka dveh ekstremov: po eni strani je bil meditativen modrec, po drugi pa je znal biti hudomušen. »Z njegovimi telesnimi stražarji smo bili 'velika srečna družina', v kateri ni bilo hierarhije.«
Kaj pravi ta Frančišek Asiški?
»Največji preklop se je zgodil, ko smo odšli na dopust v Bad Kleinkirchheim. Zahtevala sem posebne prostore, kjer bi mu pripravljala hrano in druge stvari. Ponoči mi je začelo šumeti v ušesih, pojavila se je svetloba. Videla sem svetlobna bitja, Frančišek Asiški me je takrat prosil, da bi bila kanal in dr. Drnovšku posredovala pomembne informacije. Zjutraj pri kavi sva se smejala na ta račun, nato pa mi je Janez rekel, naj mu povem, kaj pravi ta Frančišek Asiški. Takrat so iz mene začele prihajati informacije, ki jih jaz kot Margareta niti slučajno ne bi mogla vedeti. Informacije za naprej in nazaj, tudi o pomenu in namenu Slovenije … Zgodila se je tudi sprememba predsednikovega sloga. Iz črnine je stopil v kariraste baretke in suknjiče. To se je zgodilo zadnji dan dopusta, ko nam je pobegnil v trgovino z oblačili. Nabirala sem oblačila in mu jih nosila v kabino. V pol ure je imel kompletno novo garderobo, varnostniki so samo nosili vrečke v kombi. Nato je začel tudi peči kruh in se preselil iz Murgel na Zaplano,« se spominja Margareta, ki je bila v stiku z dr. Drnovškom skoraj deset let. Z njim je nehala delati leto in pol pred njegovo smrtjo.
Povezana
»Zgodil se je kup čudnih naključij: pojavile so se težave pri mojem takratnem partnerju, bila sem preobremenjena, začele so me pestiti zdravstvene težave. Za leto in pol sem se odmaknila ter z vsemi prekinila stike. Vzela sem si čas zase. Prišla sem do spoznanja, da moram biti kot medij v odlični kondiciji ter obvladati tehnike zaščite in čiščenja. Začela sem kanalizirati zase,« razlaga Margareta in dodaja, da je bil Drnovškov problem v tem, da je bil energijsko precej iztrošen, zato se je zgodba končala, kot se je. Morda bi se drugače, če se ne bi tako izpostavil s svojo drugačno energijo. Po drugi strani pa se vsaka duša odloči po svoje. Janez Drnovšek je pustil velik pečat in »še vedno na svoj način dviguje frekvenco«, pravi Margareta, ki ji smrt nikoli ni pomenila nečesa končnega. »Smrt je le eden izmed načinov prehoda. Z Janezom normalno komuniciram, ravno tako s svojo pokojno babico … Zato mi, kadar kdo umre, ni hudo. Zavedam se le, da mu ni uspelo dvigniti fizične forme. Pustil jo je tu, njegova zavest pa še vedno ostaja,« sklene.
Življenje kot film
»Ko presežeš neke ravni, je življenje kot film. Ozavestiš, da si prišel v dvorano in ga gledaš. Izbiraš, kaj boš gledal, komedijo ali tragedijo. Ob spoznanju, da si ti tisti, ki izbira žanr, in da na neki način svobodne volje ni, temveč je samo odločitev med plusom in minusom, si takrat, ko se odločiš za plus, zmagal. Prej si se vživljal v vloge igralcev, zato si trpel in se smilil samemu sebi ali pa se pretirano zabaval in nisi bil prisoten. Dobro se je zavedati, da se sam odločaš o tem, kar boš videl na platnu življenja.«
Zame je poskrbljeno
»Od življenja nimam velikih pričakovanj, ker je že sámo velik čudež. Najdragocenejše je zavedanje, da živiš po intuiciji, iz srca in da veš, da je zate poskrbljeno. Z veseljem, zavedanjem in tudi vsakodnevno hvaležnostjo odpiram vsak nov dan kot nepopisan list in ga skušam popisati z najzanimivejšimi temami. Predvsem z zavedanjem, da če želimo in delamo dobro drugim, se nam bo to vrnilo, ko to najmanj pričakujemo. Naravnana sem tako, da ne pričakujem, temveč se veselim, ker plujem s tokom in ker mi življenje vedno znova vrača pozitivna presenečenja in darila. To niso nujno fizično oprijemljive stvari, so tudi osebe kot novinarka te revije. V veliko veselje mi je srčno povezovanje ljudi, ko zavibriramo na pravih frekvencah in tako pletemo mrežo nove dimenzije. Več kot to pa ne obstaja.«
