Tokrat je naša pot po sledeh najboljših picerij v deželi zavila v knežje mesto Celje. Oziroma Cjele, kot bi rekli domačini. Ko smo na križišču med Gregorčičevo in Ljubljansko postali pred rdečo lučjo na semaforju, se je iz kabrioleta na sosednjem pasu na ves glas razlegala tista Pestnerjeva: Dober dan, moje knežje belo mesto … Kjer si Savinja vije svojo cesto, dober dan, k tebi vedno vračam se … Kako prikladno, je vedro vzkliknila brhka članica komisije Novakova na sovoznikovem sedežu, medtem ko je – opasana s čepunom in z mokro oslo v roki – vešče brusila nož in vilice. V kotičku njenih ustnic se je zalesketala kapljica sline. Ustavili smo se natanko pred picerijo Dal nonno, kjer je kot naročen čakal prost parkirni prostor.
V prostoru nekdanje kavarne na Gosposki ulici že nekaj let obratuje prav gosposka picerija, ki jo je mojster Aleš Hlačer, eden prvih mojstrov pice v državi, nameraval odpreti tik pred tisto nesrečno pandemijo, pa je na srečo še malce počakal. Hlačer je že leta 1994 odprl takrat zelo priljubljeno picerijo Vija vaja v Novi vasi v Celju. Pred kakšnimi devetimi leti je šel nabirat izkušnje v Avstrijo, v Bad Hofgastein, učil se je tudi pri mojstrih v Italiji, nato pa 10. decembra 2022 končno odprl lokal s picami napolitanskega tipa v Cjelu. Pardon, Celju. Še danes je to edina celjska picerija na tako visoki ravni.
Zgodba o nastanku imena Dal nonno, torej pri nonotu, je silno kratka. »Ker sem star ata,« pribije Hlačar. In o tem, zakaj je v Celju odprl picerijo z napolitanskim slogom pic, ni prav nič daljša: »Ker je to bodočnost!« Kako pa so Celjani sprejeli napolitano, za te kraje novost v svetu pice? »Kar hitro, tudi zato, ker me že dolgo poznajo in vedo, da nekaj že vem o dobrih picah.« In pice so pri nonotu Hlačerju zares vrhunske, nobeden od članov naše odprave ni mogel najti kakšne napake. Edino mortadela bi lahko bila narezana bolj na tanko. Ampak marsikdo med domačini bo to pravzaprav štel za knežjo prednost … Perfektno uležano testo (do 48 ur) pripravlja Hlačer po zanesljivi direktni metodi s 65–67 odstotki hidracije, s prgiščem kvasa in najboljšimi italijanskimi mokami, kar jih je dobiti na tržišču. Te vešče kombinira odvisno od potreb in situacije, takšen maček je ta celjski nono, ki iz rokava strese imena vseh svojih kolegov, pionirskih mojstrov pice pri nas. Zato je testo njegovih pic lahkotno, okusno in z ravno prav hrustljavo skorjico na puhastem robu, ki ga je nabrušeni nož naše članice razparal kot za šalo. Nadevi iz najboljših italijanskih sestavin pa vse to le še poudarijo.
Dal nonno ponuja 22 vrst pic po normalnih cenah od sedem za marinaro oziroma osem za margerito naprej. Pri najbolj knežjih se ta cena lahko resda skoraj podvoji, ampak z razlogom. Nadeve je v maniri izkušenega mojstra sestavil sam, večne klasike si je seveda izposodil v domovini pice. »Celjani največ posegajo po klasiki, sploh ob koncih tedna pa pride dosti tujcev, vsaj 60 odstotkov. Ti pa bolj raziskujejo in izbirajo različne okuse. Tujci vedno zahtevajo lokalne stvari. Ravno pred dnevi pa je bilo tu 15 Italijank, ki so izbrale margerito. Italijani največkrat izberejo to.« V najboljši celjski piceriji se pije tudi odlično pivo lokalne pivovarne Clef, na voljo je seveda tudi laško pivo, ob tem pa še italijansko rdeče pivo. »Italijani pa obvezno pijejo radensko brez mehurčkov,« doda nono Aleš.
Da picerija Dal Nonno res ni kar tako, dokazuje tudi tabla pred vhodom, ki priča, da so jo sprejeli v elitno združenje najboljših picerij in mojstrov za napolitanske pice na svetu. Gruppo la piccola Napoli. Na kratko GPN, z registracijsko številko 408. Treba pa je povedati še nekaj. Prav Aleš Hlačer je »izumitelj« nekdaj zelo priljubljenega družinskega formata pice. Orjakinje je pekel od leta 1996 v svoji že omenjeni prvi piceriji Vija vaja, od tam pa so se razširile po vsej naši deželi.
Dal nonno je torej prima picerija, ki je bo zagotovo vesel vsak picoljub, ki se bo kdaj mudil v našem knežjem mestu. Ali se je že kdaj tam ustavil tudi Oto, ki se v Celje vedno rad vrača, če je verjeti pesmi z začetka tega prispevka, smo nonota Aleša pozabili vprašati. Mi se zagotovo še bomo. In ko smo se odpeljali iz Celja proti Žalcu ter spotoma odložili članico komisije s sovoznikovega sedeža, je nekje iz daljave odzvanjala tista stara: Od Celja do Žalca je ravno polje, po njem se sprehaja eno zauber dekle …
