Marlon Brando, s polnim imenom Marlon Brando mlajši, (rojen 3. aprila 1924, Omaha, Nebraska, ZDA - umrl 1. julija 2004, Los Angeles, Kalifornija), ameriški filmski in gledališki igralec, znan po svojih visceralnih, premetenih karakterjih. Brando je bil najslavnejši med metodičnimi igralci, njegova nerazločno in mrmrajoče govorjenje pa je zaznamovalo njegovo zavračanje klasične dramske izobrazbe. S svojimi pristnimi in strastnimi vlogami je dokazal, da je eden največjih igralcev svoje generacije.
Brando, sin prodajalca in igralke, je odraščal v Nebraski, Kaliforniji in Illinoisu. Ko so ga zaradi neposlušnosti izključili iz vojaške akademije Shattuck v Faribaultu v Minnesoti, se je leta 1943 preselil v New York, kjer je študiral igro pri Stelli Adler v Dramatic Workshopu. Na odru je debitiral leta 1944 kot Jezus Kristus v predstavi Hannela Gerharta Hauptmanna, istega leta pa je prvič nastopil na Broadwayu v igri I Remember Mama. Po uspešnem dveletnem igranju te predstave je Brando nastopil v drami Maxwella Andersona Truckline Cafe, Candida Georgea Bernarda Shawa in A Flag Is Born Bena Hechta (vse leta 1946). Newyorški kritiki so ga takrat izbrali za najbolj obetavnega igralca na Broadwayu. Leta 1947 je zaslovel s presenetljivo brutalno in čustveno nabito vlogo Stanleyja Kowalskega v predstavi Tramvaj poželenja Tennesseeja Williamsa v režiji Elia Kazana (1947).
Filmska kariera
Brando je debitiral v filmu The Men (1950), izjemno realistični študiji invalidnih veteranov druge svetovne vojne. V pripravah na vlogo je mesec dni preživel v bolnišnici na oddelku za paraplegike. Prvo nominacijo za oskarja je prejel za vlogo v filmu Tramvaj poželenje (1951), Kazanovi zelo hvaljeni ekranizaciji te igre, nato pa je bil nominiran še za vlogi v filmih Viva Zapata! (1952) in Julij Cezar (1953). Iz tega obdobja je tudi The Wild One (1953), nizkoproračunska drama, v kateri je igral vodjo motoristične tolpe. Film je postal eden najbolj znanih Brandovih filmov in je pripomogel k njegovi ikonoklastični podobi. Vsebuje tudi eno od najpogosteje citiranih Brandovih replik; na vprašanje, proti čemu se upira, njegov lik odgovori: "Whaddya got?"
Brando je z občutljivo upodobitvijo sindikalnega mišičnjaka, ki priča proti svojemu gangsterskemu šefu, v Kazanovem filmu On the Waterfront (1954) prejel oskarja za najboljšo moško vlogo in se utrdil kot eden najbolj občudovanih hollywoodskih igralcev. Leta 1954 je upodobil tudi Napoleona Bonaparteja v filmu Désirée, leta 1955 pa je pel in plesal v glasbeni komediji Guys and Dolls. Uspeh je nadaljeval s filmi, kot so Čajnica avgustovske lune (1956), Sayonara (1957; nominacija za oskarja) in Mladi levi (1958). V šestdesetih letih pa je njegova kariera nazadovala. Igral je v edinem filmu, ki ga je kdajkoli režiral, v vesternu Enooki Jack (1961); danes kultni film je bil v tistem času razvpit zaradi Brandovega pretiranega trošenja časa in denarja. Razkošen remake filma Upor na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty, 1962) je bil še ena draga polomija, Brando pa se je med snemanjem filma grdo obnašal in še povečal svoj sloves težavnega in zahtevnega igralca. Večina filmov iz 60. let, vključno z zadnjim filmom Charlieja Chaplina, Grofica iz Hongkonga (1967), ni pustilo trajnega vtisa.
Boter
Film Francisa Forda Coppole The Godfather (1972) pa je pomladil Brandovo kariero. V vlogi šefa organiziranega kriminala Don Vita Corleoneja je Brando ustvaril enega najbolj nepozabnih - in najbolj posnemanih - filmskih likov vseh časov. Za vlogo si je prislužil še enega oskarja za najboljšo moško vlogo, vendar je nagrado zavrnil v znak protesta proti stereotipnemu upodabljanju ameriških Indijancev v filmski zgodovini. Brando se je kot igralec potrdil tudi z glavno vlogo v seksualno eksplicitnem filmu Bernarda Bertoluccija L'ultimo tango a Parigi (1972; Zadnji tango v Parizu). Do konca desetletja je nastopil le še v petih filmih, med drugim v pomembnih stranskih vlogah v filmih Superman (1978) in Apokalipsa zdaj (1979), nato pa se je umaknil na svoj zasebni polinezijski atol.
Krivice po svetu
Brando se je devet let pozneje ponovno pojavil v vlogi odvetnika, ki se bori proti apartheidu, v filmu A Dry White Season (1989) in za to vlogo prejel osmo nominacijo za oskarja - prvo za najboljšega stranskega igralca. V devetdesetih letih je nastopil v šestih filmih, med katerimi sta izstopala upodobitev njegovega lika v filmu The Freshman (1990) in občutljiva upodobitev starajočega se psihiatra v filmu Don Juan DeMarco (1995). Dobro je bil sprejet tudi za vlogo pokvarjenega zaporniškega nadzornika v komediji Free Money (1998), čeprav sam film ni ni požel dobrih kritik. Leta 2001 je nastopil v trilerju o ropu The Score (2001). Brandova obsežna zbirka osebnih zvočnih dnevnikov, ki jih je snemal več let, je bila podlaga za dokumentarni film Listen to Me Marlon (2015).
Brando je bil svojevrsten paradoks: velja za najvplivnejšega igralca svoje generacije, vendar se je njegov odkrit prezir do igralskega poklica - ki ga je podrobno opisal v avtobiografiji Songs My Mother Taught Me (1994) - pogosto kazal v obliki dvomljivih odločitev in neinspiriranih nastopov. Kljub temu je še vedno zanimiv igralec z velikim čustvenim razponom in neskončno množico zanimivih posebnosti, ki ga naredijo enega najboljših igralcev vseh časov.
Zanimiva dejstva o velikem igralcu
Marlon Brando mlajši je imel težavno otroštvo, saj je v svoji avtobiografiji zapisal, da se je njegova mati "raje zapijala, kot pa skrbela za nas". Prav tako je spregovoril o težavnem odnosu z očetom in razkril, da je imel Marlon Brando starejši "navado, da mi je govoril, da ne bom nikoli nič dosegel".
Brando je bil izključen iz srednje šole, ker je po hodniku šole vozil motor, zato ga je moral oče namesto tega poslati na vojaško akademijo. Pozneje so ga iz akademije izključili iz več različnih razlogov, med drugim tudi zato, ker je odstranil 70-kilogramski zvonec in ga zakopal.
Pred avdicijo za vlogo Stanleyja v filmu Tramvaj poželenja iz leta 1951 je Brando obiskal dom Tennesseeja Williamsa, dramatika, ki je napisal scenarij in igro, po kateri je bil film posnet. Ob prihodu je Brando opazil, da ima hiša pokvarjeno straniščno školjko in da ne deluje luč, zato je pred avdicijo, ki jo je Williams opisal kot "najbolj veličastno branje", kar jih je videl, odpravil težave z vodovodom in elektriko.
Potem ko sta se spopadla zaradi glavne vloge v filmu On the Waterfront iz leta 1954, za katero je Brando prejel svojega prvega oskarja za najboljšo moško vlogo, je Frank Sinatra začel Branda imenovati "mumbles" in dejal, da mu "ta metodična zmešnjava" ni všeč. Njun spor se je nadaljeval med snemanjem filma Guys and Dolls iz leta 1955, v katerem sta igrala skupaj, saj je Brando med snemanjem prizorov namerno delal napake, da sta morala prizore večkrat ponoviti.
Leta 1967 je Brando za 270.000 funtov kupil otok v Francoski Polineziji, ki je po njegovi smrti postal luksuzno letovišče z imenom The Brando. Otok, ki se je prvotno imenoval Tetiaroa, je bil nekoč last tahitijske kraljeve družine.
Brando je bil aktivist, ki se je zavzemal za različne cilje, med drugim je podprl gibanje za državljanske pravice in domorodne Američane. Prav zaradi prepričanja, da je Hollywood napačno predstavljal ameriške domorodce, je Brando zavrnil prevzem drugega od svojih dveh oskarjev za najboljšo moško vlogo, ki ga je prejel za vlogo Vita Corleoneja v filmu Krstni oče iz leta 1972.
Brando je bil znan po tem, da se pred snemanjem prizora pogosto ni želel naučiti svojih besedil, saj je menil, da bi to zmanjšalo kakovost njegove igre. Tako je bilo tudi med snemanjem filma Superman iz leta 1978, ko je Brando po legendi svoje dialoge bral s kartic, skritih po prizorišču snemanja. Nekaj naj bi jih bilo celo na samem supermanu.
Brando je za samo 13 dni dela pri Supermanu prejel rekordnih 3,7 milijona dolarjev in 12 % bruto dobička, poleg tega pa je predlagal, da bi moral biti njegov lik Jor-El "kovček ali bageta". Producent filma Ilya Salkind se spominja, da je dejal: "Moj bog, to je končano, filma ne bo. Ta človek bo vse uničil, to je nemogoče, Jor-El bo rogljiček." K sreči se je vmešal režiser Richard Donner in uspel prepričati Branda, da sam odigra Jor-Ela.
Med snemanjem filma Apokalipsa zdaj je Brando tehtal okoli 133 kg, zato ga je moral režiser Francis Ford Coppola snemati v skoraj popolni temi. Sredi devetdesetih let naj bi se Brandova teža še povečala, kar je povzročilo številne zdravstvene težave, med drugim sladkorno bolezen tipa 2.
Brando je bil dober prijatelj Michaela Jacksona in menda naj bi na ranču Neverland pokojnega popzvezdnika prebil več tednov. Brandov sin Miko je celo več let delal kot Jacksonov osebni asistent in telesni stražar, tudi po očetovi smrti.
