Prvi moderni angleški roman Pamela ali Nagrajena krepost Samuela Richardsona je pri bralcih doživel velikanski uspeh. Prvi del so objavili novembra 1740, nato pa je v nadaljevanjih izhajal v časopisu. Bralci po vsej Angliji, ki so nestrpno pričakovali konec, so bili presenečeni, ko so izvedeli, da je glavna junakinja na koncu zmagala in da je bila njena krepost nagrajena. Govori se, da so v mestu Slough vzhičeni vaščani od sreče zvonili s cerkvenimi zvonovi. Enako se je zgodilo v Prestonu v Lancashiru, kjer je edina služkinja pojasnila svoji gospodarici, zakaj zvonijo zvonovi:
»Mar ne veste, gospa, da se je uboga Pamela končno poročila. Pisalo je v jutranjem časopisu!«
Richardson je drugače že s trinajstimi leti pisal ljubezenska pisma v imenu mladih žensk, ki niso vedele, kaj naj napišejo svojim izbrancem.
Edward Gibbon, angleški zgodovinar iz 18. stoletja, ki je znan predvsem po svoji Zgodovini rimskega cesarstva, se je z nekim francoskim zdravnikom boril za naklonjenost lady Elizabeth Foster. Ob neki priložnosti mu je ljubosumni Francoz rekel:
»Ko bo moji Elizabeth postalo slabo od vaših neumnosti, jo bom jaz pozdravil s svojimi zdravili.« Na kar je Gibbon odgovoril:
»Ko pa bo moja Elizabeth umrla zaradi vaših zdravil, jo bom s svojimi deli naredil nesmrtno.«
Kakorkoli že, Elizabeth Foster je oba presenetila in se poročila z devonshirskim vojvodo.
O viktorijanski gospe lady Gough se poleg tega, da je napisala Knjigo pravil, ve le malo. Knjiga ni le zvest spomenik tistemu času, temveč tudi osebnosti pisateljice same, saj ta pravilnik prepoveduje, da se na police drugo poleg druge zlagajo knjige moških in ženskih pisateljev. Kljub vsemu pa lady Gough previdno opomni, da se dela dveh zakoncev brez sramu lahko znajdejo druga poleg druge.
William Butler Yeats je umrl med delom. Leta 1913, ko je bival v angleški provinci Sussex, se je odpravil na pošto. Ko je opazil, da je zaprta, se je besno vrnil na posestvo.
»Gospod, mar ne veste, da je danes božič?« ga je vprašal hišnik.
Ko so ga vprašali, kako se je počutil, je Yeats odgovoril:
»Slabo. Danes lahko pišem le prozo.«
Yeats je izhajal iz dolgovečne družine – njegov oče je umrl v starosti 83, brat pa 86 let. Ko so mu zdravniki povedali, da so mu ostala le še tri leta življenja, se je zaupal ženi in rekel, da se počuti, kot da bo osramotil družino, ker bo umrl tako mlad.
Zahvaljujoč neverjetnemu uspehu, ki ga je kot dramski pisatelj imel Somerset Maugham, je imel vse življenje dovolj denarja, da je lahko užival v najboljših stvareh. Verjetno je potoval več kot katerikoli sodobni pisatelj, in to z ladjami. Vedno je izbiral francoske ladje, saj po njegovih besedah na njih ni obstajala tista neumnost o prednosti reševanja žensk in otrok.
Ko je žena Danteja Gabriela Rossettija, angleškega slikarja in pesnika iz 19. stoletja, umrla od prevelikega odmerka opija le dve leti po njuni poroki, je vdovec z njo pokopal tudi knjižico, v kateri so bile zapisane njegove pesmi. Postavil jo je blizu ustnic svoje prelepe žene in jo ovil z njenimi dolgimi svetlimi lasmi. Medtem ko se je še zadnjič poslavljal od svoje ljubljene, je rekel, da so te pesmi napisane zanjo in da bodo z njo ostale za vedno.
Kljub vsemu pa se je sedem let pozneje kesal, da se je odrekel poezije, in želel je dobiti nazaj primerek svojih pesmi, saj je menil, da boljših nikoli več ne bo mogel napisati. Po veliki zmedi je dobil dovoljenje za ekshumacijo in nekega večera so grob odprli, vsak list knjižice pa očistili in osušili. Leto dni po izkopavanju so bile pesmi objavljene, kritika jih je odlično sprejela in postale so živ spomenik Rosettijevi ženi.
Nicholas Rowe, dramski pisatelj in pesnik iz 17. stoletja, je bil v mladosti predstavljen oxfordskemu grofu, ki ga je takrat vprašal, ali govori špansko. Ker je Rowe mislil, da ima grof zanj zaposlitev v tujini, je naslednjih šest mesecev prebil v marljivem učenju španščine. Ko se je poln pričakovanja grofu pohvalil, da se je naučil jezika, je ta odgovoril:
»Odlično. Zdaj lahko preberete Don Kihota v originalu. To je najboljša knjiga na svetu.«
Ko je siru Walterju Scottu, škotskemu romanopiscu, piscu Ivanhoeja in Roba Roya, služabnik povedal, da so njegovi lepi romani neprecenljive vrednosti, je bil pisatelj zadovoljen, vse dokler služabnik ni rekel:
»Da, ko pridem domov, utrujen kot pes, vzamem eno vaših knjig in v trenutku zaspim!«
BREZ PLEMIŠKEGA NAZIVA
• Na začetku svoje kariere je Rudyard Kipling, tvorec slavne Knjige o džungli, delal kot novinar za San Francisco examiner. Toda njegova novinarska kariera ni trajala dolgo – hitro so ga odpustili z razlago, da časopis ni »zabavišče za amaterske pisatelje« in da »enostavno ne zna uporabljati angleškega jezika«.
• Po neki nepotrjeni zgodbi sta Kipling in Mark Twain tekmovala v pisanju najbolj prostaške in žaljive zgodbe. Kiplingov poskus se je začel z besedami »SR*NJE – je rekla kraljica«. Ni znano, ali je Kipling zmagal v tem nenavadnem tekmovanju, niti to, kolikšna je bila nagrada, znano pa je, da kraljica Viktorija, ki so jo obvestili o tem književnem poskusu, ni bila niti malo navdušena, zato je Kipling izgubil priložnost, da bi dobil plemiški naziv.
SAMONAVDUŠENJE
• Jonathan Swift je bil zelo pristranski do svojega izrazito originalnega dela Zgodba o sodu. Vsakič, ko ga je znova prebral, je vzkliknil: »Dobri bog! Kakšen genij sem bil, da sem napisal to knjigo!«
• Swiftov običajni pozdrav, s katerim se je poslavljal od prijateljev, je bil: »Lahko noč, upam, da vas nikoli več ne bom videl.«
SRCE NA KUHINJSKI MIZI
• Irski nobelovec in minister William Butler Yeats je nekoč vprašal Thomasa Hardyja, angleškega pisatelja in pesnika, kako se je med svojo dolgo kariero kosal s knjigami, ki so mu jih poslali v podpis – kako dolgo jih je zadržal, kaj je napisal in kako jih je poslal nazaj. Hardy ga je brez besed odpeljal v tretje nadstropje svoje hiše, odprl vrata velikanske sobe, ki je bila od tal do stropa napolnjena s knjigami, in žalostno izustil: »Yeats, to so knjige, ki so mi jih poslali v podpis!«
• Hardy je bil slaven tudi po svojem sovraštvu do vode. Po pričanju njegovega hišnika se v zadnjih sedmih letih svojega življenja ni okopal niti enkrat.
• Če bi se kljub vsemu vsake toliko okopal, bi se mu morda izpolnila neka želja. Hardy je bil namreč ponosen na svoja leta. Medtem ko je leta 1929 za tisk pripravljal Zimske besede, je v predgovoru napisal: »Kolikor vem, sem edini angleški pesnik, ki je novo zbirko pesmi izdal na svoj rojstni dan.« Hotel je napisati devetinosemdeseti, vendar ga ni doživel. Knjigo so izdali posthumno.
• Hardy je želel, da bi njegovo srce pokopali v njegovem rodnem mestu Stinsfordu, potem ko je bil preostali del telesa kremiran v Dorchestru. Vse je šlo po načrtu, dokler mačka, ki je pripadala pesnikovi sestri, ni pograbila srca, ki je bilo na kuhinjski mizi, in z njim izginila v temi bližnjega gozda.
