Medtem ko Olimpijske igre moderne dobe izhajajo iz grške tradicije, pa paraolimpijske igre, na katerih se pomerjajo izključno športniki-invalidi, koreninijo v Veliki Britaniji.
Sicer so tudi na modernih klasičnih olimpijskih igrah že nastopili tudi športniki s telesnimi okvarami ali protezami. Prvi je bil nemško-ameriški gimnastik George Eyse, ki je nastopil na OI v ameriškem St. Louisu in je imel nožno protezo. Madžar Karoly Takacs, ki je bil brez ene roke, pa je nastopil na olimpiadi v Londonu (1948) in Helsinkih (1952) kot strelec z malokalibrsko puško. V Helsinkih pa je nastopila tudi danska jahalka Lis Hartel, ki je v pred tem zbolela za otroško paralizo. Lis je bila tudi ena prvih žensk, ki se je v jahanju pomerila na olimpijskih igrah v do takrat pretežno moški disciplini in osvojila je srebrno kolajno.
Predhodnica paraolimpijskih iger pa je bila športna prireditev v britanski bolnišnici Stoke Mandeville Hospital v Aylesburyju, ki jih je namerno v času klasičnih olimpijskih iger v Londonu, leta 1948 organiziral nemško-judovski zdravnik Ludwig Guttman, nevrolog, ki je iz nacistične Nemčije prebegnil v Anglijo in se tam zaposlil v nacionalnem centru za poškodbe hrbtenice. Guttman si je zamislil mednarodni športni turnir za športnike invalide, ki bi bili nekakšna preslikava olimpijskih iger.
Prvo tekmovanje je bilo precej skromno. Na njem so se pomerili le britanski vojni veterani, invalidi v vozičkih, in sicer v lokostrelstvu. Štiri leta kasneje je tekmovanje dobilo mednarodno podobo, ko so se Britancem pridružili nizozemski vojni veterani in igre so preimenovali v mednarodne. Osem let kasneje, leta 1960 pa so Guttmanova prizadevanja, da tekmovanje razširi, dobila epilog v prvih uradnih paraolimpijskih igrah, ki so jih organizirali v Rimu. Čeprav infrastruktura večnega mesta ni bila najbolj primerna za invalide, pa se je na njih pomerilo 400 športnikov iz 23-ih držav v večih disciplinah, med drugim snookerju (vrst biljarda), plavanju, sabljanju, metu kopja in metu kladiva.
V nadaljevanju so, skupaj s klasičnimi olimpijskimi igrami, rasle tudi paralimpijske igre. Leta 1976 v Torontu so tekmovanje omogočili tudi atletom, ki niso bili več nujno v invalidskih vozičkih, pač pa tudi tistim z amputiranimi udu ali protezami in športnikom z okvarami vida, ki štejejo za invalidnost. Ščasoma pa so paralimpijske igre postale vse bolj sofisticirane in profesionalne. Po paralimpijskih igrah 1988 v Seulu je eden od višjih uradnikov dejal, da na tekmovalce nihče več ne gleda kot na "paciente", pač pa jih imajo za športnike.
Letos v Tokiu nastopa okoli 4.400 športnikov, ki se bodo pomerili v 22-ih panogah, prvič tudi v badmintonu in taekwondoju. Slovenija sicer na parolimpijskih igrah sodeluje že od leta 1972, ko je bila še del jugoslovanske paraolimpijske reprezentance. Letos sodeluje s sedmimi športniki. In doslej so naši paraolimpijci domov prinesli že 49 kolajn. Morda bomo letos dobili še petdeseto. Ali pa še kakšno več. Pa tudi če ne - tudi za paraolimpijske igre velja reklo: "Bolj kot zmagati, je važno sodelovati."
