Ena najbolj znanih fizikalnih enačb vseh časov, slovita E = mc2, povezuje energijo in snov in pravzprav pravi, da sta ti dve količini pravzaprav eno in isto, kot dve plati kovanca in da ju je moč pretvoriti iz ene v drugo. Medtem, ko že precej dolgo znamo vsaj del mase pretvoriti v energijo - na žalost predvsem z eksplozijo atomskih bomb - pa pretvarjanje energije v maso ni tako enostavno.
Eden od načinov, pri katerem bi lahko energijo pretvorilo v maso vsaj v teoriji znanstveniki prav tako poznajo. Povedano enostavno, je recept takšen: vzameš fotone - delce brez mase, ki pa imajo energijo - jih v pospeševalniku pospešiš in jim tako energijo še povečaš, potem pa jih med seboj trčiš in, voilà, ob trčenju nastaneta elektron in njegov protidelec, pozitron, ki imata maso, torej sta delca snovi. Vendar vsi vemo, da je teorija eno, praksa pa drugo.
Enega od "receptov" sta prvič opisala ameriška fizika Gregory Breit in John Wheeler že leta 1934, vendar procesa niso mogli preveriti v praksi, ker bi ustvarjanje masnih delcev iz fotonov, ki so tudi nosilci svetlobe, zahtevalo visoko energetske fotone, ki jih poznamo pod imenom gama žarki, in posebne gama-laserje, s katerimi bi jih proizvedli. Teh pa še danes znanost ne zmore narediti. Obstaja seveda še nekaj drugih idej, vendar s poskusi nikoli niso mogli zanesljivo dokazati, da je proizvodnja snovi iz svetlobe uspela.
Zdaj so raziskovalci iz Nacionalnega laboratorija Brookhaven v New Yorku sporočili, da so našli način, ki deluje. Z uporabo Relativističnega trkalnika težkih ionov (RHIC - Relativistic Heavy Ion Collider) so izvedli meritve, ki se izjemno dobro ujemajo z napovedmi, ki jih predvideva ustvarjanje snovi iz svetlobe.
Že omenjena znanstvenika Breit in Wheeler sta namreč napisala tudi "alternativni recept", pri katerem namesto fotonov med seboj "skoraj trčijo" pospešene nabite delce, ione. Ti namreč, ko so pospešeni, s seboj prenašajo elektromagnetno polje, ki potuje z njimi v obliki ne-čisto-resničnih, "virtualnih fotonov", nosilcev elektromagnetne energije (ali svetlobe - kajti svetloba je le ena vrsta elektromagnetnega valovanja).
Ti virtualni fotoni pri izjemno velikih pospeških, pridobljenih v pospeševalniku, za kratek čas "vzbrstijo" v realnost, kar se kaže kot motnja v elektromagnetnem polju med resničnimi delci, ioni. V poskusu so tako ioni brzeli skoraj s svetlobno hitrostjo tesno en mimo drugega, njihovi oblaki virtualnih fotonov pa so se zato začeli obnašati, kot da zares obstajajo. In ko so ti oblaki trčili med seboj, so ustvarili čisto resnične pare elektronov in pozitronov, ki so jih lahko z meritvami zaznali.
Sicer nekateri menijo, da ne gre za čisto natančno izvedbo Breitt-Whellerjevega teoretičnega poskusa, ker imajo virtualni fotoni za razliko od resničnihmajhno maso, in torej ne gre za "čisto" svetlobo, vendar pa priznavajo, da gre za prvi korak k pravemu poskusu.
Vemo, da vse skupaj zveni kot "atomska fizika", kar v resnici tudi je, vendar gre za dosežek znanosti, ki potrjuje slovito enačbo, ki je v marsičem spremenila svet in naše življenje, pa tudi, da je sloviti Einstein imel prav. Seveda bodo njihove rezultate sedaj preverjali tudi drugi znanstveniki.
Znanost je v svoji osnovi namreč neprestano preverjanje teoretičnih trditev in napovedi s poskusi, opazovanji in meritvami.
In čeprav znanost v zadnjem času na videz izgublja zaupanje na račun mnogih "internet znanstvenikov", ki po medmrežju veselo širijo lažne, nepreverjene in psevdo-znanstvene trditve, pa tudi zato, ker morda svojih dosežkov ne zna predstaviti na način, da bi jih ali njihov pomen navaden človek, ki ni znanstvenik, razumel, vseeno velja o njih poročati. Že zato, da morda preko tovrstnih poročil ljudje-neznanstveniki razumemo, da znanost ni "mačji kašelj" in morda dobimo tudi malce vpogleda v način, kako znanstveniki razmišljajo.
