Albert Einstein, sloviti fizik in oče relativnostne teorije je nekoč dejal: "Realnost je samo iluzija, vendar zelo vztrajna". In prav njegova teorija relativnosti in prispevki k teoriji o najmanjših delcih, kvantni mehaniki, so odprli vrata za razprave o tem, kakšno je v resnici vesolje in ali je realnost, ki jo opažamo, zares to, kar mislimo, da je.
Ena izmed interpretacij, ki povsem logično sledijo iz najnovejših fizikalnih teorij in spoznanj, je tudi teorija o mnogoterih ali vzporednih vesoljih. Ta teorija govori o tem, da je naše vesolje samo eno od neskončnega števila vesolij. In prav ta neskončnost ponuja možnost tudi za neskončno število možnih scenarijev. Tako po tej teoriji hkrati z našim vesoljem, v katerem pravkar berete ta članek, obstaja tudi neskončno veliko vesolij, v katerih se sploh niste rodili, ali se še niste rodili, in prav tako neskočno veliko vesolij, v katerih ste umrli - v enem takoj po rojstvu, v drugem stari 100 let, v tretjem niste dočakali 20 leta, v četrtem nikoli niste prebrali tega članka, v petem pa njegov avtor ne obstaja, itd.
Takšno interpretacijo hkratnega obstoja neskončnega števila vesolij, ki obstajajo sočasno, omogoča eno izmed trdno dokazanih načel kvantne fizike, imenovano "princip nedoločenosti". Osnova tega principa je spoznanje, da "nihče ne more zagotovo hkrati vedeti, kje se nahaja subatomski delec in kako hitro se giblje. Izmerimo lahko samo eno od teh dveh informacij. In ko izmerimo eno (recimo hitrost), izgubimo informacijo o drugi (položaj)." V našem vsakdanjem svetu lahko z opazovanjem takoj ugotovimo, kje se nahaja recimo vozeči avtomobil, kako hitro vozi in na podlagi tega lahko napovemo, kje bo čez dve sekundi. V svetu kvantnih delcev tega ne moremo storiti. Svet zelo majhnega je namreč zelo nenavaden - vsaj z vidika našega dojemanja. In iz njegovih nenavadnih lastnosti (še več jih je), pač sledijo zelo nenavadne posledice - kot je recimo teorija o vzporednih vesoljih.
Nekateri fiziki teorijo o vzporednih vesoljih postavljajo pod vprašaj iz preprostega razloga, ker obstoj teh domnevnih vzporednih vesolij ne vpliva na našega oziroma tega ne zaznavamo. Vendar pa obstaja tudi teorija o "interaktivnih vzporednih vesoljih", po katerih ta vesolja lahko "komunicirajo" med sabo, kar jim omogoča še ena lastnost kvantnih delcev, t.i. "tuneliranje", pri katerem kvantni delci lahko preidejo preko ovire kot valovi.
In kaj ima pri vsem tem smrt?
Mnogi ljudje verjamejo, da je smrt samo konec našega fizičnega obstoja in da naša "duša" ali "zavest" ali "energija" (odvisno kako to imenujemo) obstaja tudi potem, ko naše telo umre. Kar precej raziskav, opravljenih v zadnjem času, potrjuje, da določene oblike zavesti obstajajo tudi po tem, ko telo umre (srce preneha biti). Za kaj v resnici gre, ali kako naj to razložimo, pa znanost še ne ve natančno.
Eden od podpornikov teorije o življenju po smrti, Robert Lanza, meni, da je smrt zgolj iluzija. "Tudi, če je našim telesom usojeno, da propadejo, pa je bistvo življenja - vprašanje "Kdo sem?" - zgolj 20 Wattov energije v naših možganih. Vendar ta energija ne izgine. Eden od najbolj resničnih aksiomov znanosti je, da energija nikoli ne izgine; ne moremo je ustvariti in ne uničiti," pravi.
Kam torej ta energija "izgine"? Po mnenju Roberta Lanze teorija o interaktivnih vzporednih vesoljih odpira vrata možnosti, da se ta energija pretaka med njimi. Po njegovem mnenju je to, kar imenujemo "duša" samo oblika energije z neskončno možnimi scenariji, ki se lahko manifestira na različnih nivojih obstajanja.
V neskončnem številu vesolij so možni prav vsi dogodki - vse, kar se lahko zgodi, se bo tudi zgodilo. Vsaj v enem vesolju. Po tem scenariju smrt v nekem realnem smislu ne obstaja. Je samo "dogodek" v tem vesolju.
Po teoriji Roberta Lanze tako nesmrnost ni definirana kot večni obstoj v času brez konca, pač pa obstoj izven prostor-časa, v katerem živimo. Čas in prostor tako izgubita svoj pomen, razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo pa izgubijo smisel, kar pa je tudi eno od spoznanj Alberta Einsteina.
