Če božiček prihaja iz Laponske, je škof Miklavž živel in deloval v mestu Mira, danes Demre v Turčiji.
Miklavž zmeraj prvi obišče otroke in po enem od izročil prinese tudi prvi sneg. Tudi on, kot ostala dva, Božiček in dedek Mraz, nosi darila, a velja, da so njegova darila nekoliko bolj skromna. Poleg pomaranč in orehov ter rožičev je po tradiciji po navadi prinesel otrokom še kaj za obleči, kakšno volneno kapo, rokavice ali morda jopico. A bolj kot darila je otroke zmeraj presenetil njegov prihod. Miklavž ni prihajal zgolj v dobri veri in z darili, temveč je veljalo, da je imel primerno kazen tudi za tiste otroke, ki so bili poredni. Zato je zmeraj prihajal v družbi svojih pomočnikov, angelov in hudičkov ter drugih pomagačev, ki so otrokom prinesli šibe. Tiste najbolj poredne so strpali v koš in jih za nekaj časa odpeljali.
Kdo je bil Miklavž?
Sveti Nikolaj oziroma Miklavž velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, pa tudi živine, o njem kroži več legend. God ima 6. decembra. Sveti Miklavž je tudi eden najpriljubljenejših svetnikov in pri nas mu je posvečenih celo okrog 200 cerkva. Njegov god je sovpadal z obdobjem, ko so se volkovi začeli zbirati v krdela in so zaradi lakote napadali vasi in živino. Ljudje so svetemu Nikolaju zato v tem času na oltar prinašali darove, da bi jih uslišal in varoval. Ker so bile noči dolge, so se možje ob večerih našemili in kot duhovi umrlih hodili od hiše do hiše. Navada se je k nam prenesla iz Bavarske in sčasoma dobila krščansko vsebino – parklje. Beseda izvira iz nemške besede »bartl« ali »brada«, ki v germanski mitologiji pomeni zle demone. Pogosto je s skupino parkljev hodil tudi Miklavž, ki je na večer 5. decembra pridne otroke obdaroval, porednim pa prinesel šibe. A danes je živa predvsem njegova legenda, ki pripoveduje, da je rešil življenje trem dekletom tako, da jim je ponoči skozi okno nastavil tri kepe zlata za doto in jim tako pomagal, da so se otresle revščine. Ljudska domišljija je med obvezne darove, ki jih dobri mož sicer pušča pridnim otrokom v noči na 6. december, zato določila tri jabolka, a ta tradicija se je marsikje že izgubila ali pa so jabolka zamenjale mandarine in pomaranče.
Škofovska oprava s palico in knjigo
Če kopljemo še malce bolj po zgodovini, ugotovimo, da je bil sveti Nikolaj škof v Mali Aziji, v mestu Mira, danes Demre v Turčiji. Nikolaj je bil znan po svojih dobrih delih že za časa svojega življenja. Umrl je leta 324, njegove ostanke pa so leta 1084 prenesli v italijanski Bari, od koder se je svetnikovo čaščenje razširilo po vsej Evropi. Običajno je upodobljen v škofovski obleki, z mitro na glavi, v eni roki drži škofovsko palico, v drugi pa knjigo, v kateri je po pripovedkah z zlatimi črkami zapisano, če so bili otroci pridni, in s črnimi vse porednosti. No, če ste bili pridni oziroma zgolj malce poredni, lahko preverite tako, da mu na predvečer njegovega godu nastavite krožnik. Morda pa se vendarle znajde kaj na njem.
