Pot navznoter s Tino Košir.
Ne moreš govoriti ljudem o krajih, v katerih nisi bil, jih očarati nad lepoto in svariti pred morebitnimi pastmi, če jih nisi sam okusil. Pot navznoter je ena zahtevnejših, po kateri se odpravimo, eni prej, drugi slej, tretji pa morda nikoli (ali pa vendarle tik pred odhodom na drugo stran). Tina se je z jogo srečala pri šestnajstih. V petek, 13., jih je dopolnila 37. Enaindvajset let joge torej. Trikrat po sedem, pa še vedno hodi. Bližnjice niso zanjo. Instantne rešitve tudi ne. Ve, kako je, kadar si super, in pozna pot do tja, ki jo je treba vedno znova prehoditi, čeprav zdaj že miže. Pred dvema letoma je doktorirala, a na titule ne da dosti. Je gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer poučuje izbirni predmet Indijske študije, in raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Ampak tega, ko sva se srečali, ni izpostavljala. Je pa povedala, da zelo rada uči indijsko filozofijo bodoče učitelje joge. Zanjo je izziv misli akademskega sveta presejati skozi srce. Da, to je velika reč, da nekdo zmore navidez suhoparno znanost oživiti in nahraniti z njo lačne tovrstne hrane za dlje časa.
Nedavno sta dr. Tina Košir in dr. Borut Škodlar na radijskih valovih govorila o čuječnosti. Ustavila sem avto in bila za nekaj minut čuječa. Naj se osredotočimo na stopala, sem slišala in spontano sledila. Tinin glas se je tisti dan, ko že dolgo ni bil več v etru, kar naprej oglašal v meni. Poiskala sem jo in že naslednje jutro bila povabljena na pot navznoter.
Kako si? Super, pa ti?
Pripravila sem si blazino v levem kotu prijetne sobe za jutranjo vadbo meditacije. Blagodejno za ta čas je bilo samo slediti njenemu glasu. Že pri šestnajstih je, kot nam je prav na tisto jutro povedala v »uvodni pridigi«, kot imenuje uvodnih nekaj minut, ki jih na vadbi joge posveti tečajnicam, stopila na pot joge. Tedaj okorno telo se je začelo spoznavati z orodji, in s temi se je čez oblačno, deževno in vihravo vreme dokopala do modrine neba. Do mehkobe, ki jo je občutila in ve, da obstaja tudi v dneh, ko jo življenje še vedno skuša, preverja, kleše, razbija, trga in hkrati sestavlja v nekaj lepega.
Vsak dan nas vsaj kdo nagovori z vprašanjem »kako si«.Kaj mu odgovorite? Še kar, lahko bi bilo bolje, odlično, super sem, je bilo že bolje, ne vem, tako tako ... Veliko vas morda reče, da utišate tistega, ki vam nastavlja ogledalo, super sem. Pa ste res? Tina loči »super« od super. S prvim nismo povezani, je pa povezan z bleščečim nasmehom reklame za zobno pasto. To je površen super. Lahko pa vprašanje »kako si« razumemo kot priložnost za kratko meditacijo. S kratkim vdihom se potopimo vase in začnemo čutiti, kako se tisti trenutek res počutimo. Zaradi sebe, ne toliko zaradi tistega, ki vpraša, če res ni naš bližnji, ki bi ga iskreno zanimalo, četudi smo »za en drek«. Ko prodremo v meglo globlje, kot smo vajeni, bomo tam nekje prepoznali kotiček, kjer biva resničen super. Z nekaj vaje gre. Tina nam je zaupala, da je potrebovala do izkustva teh dveh različnih stanj »samo« dobrih 15 let. Na poti navznoter jo zdaj spremlja vse več duš. »Njena« joga je drugačna od jogijskih vadb, ki ste jih bili morda vajeni doslej. Vaje so nežne, mehke in vodijo navznoter, do resnice, čustev, ki jih tajimo, pa tega sploh ne vemo. Če vas pokliče, novo trimesečje začne po novem letu, jogijsko predznanje ni pomembno, dovolj je pripravljenost.
Koširjeve ženske imajo dobre gene.
Pravi, da se je rodila stara sto let. In da zdaj šteje leta nazaj. Pot joge, ki jo ubira 20 let, šteje čas drugače. Tinina stara mama, ki jo je z njenim starim očetom tudi vzgajala, jih je dočakala sto in pol. Mama Luša je bila to, in v dneh, ko se je poslavljala, je ponavljala misel, ki se je potem ugnezdila v Tini. »Kako je šlo hitr'.« In s tem zavedanjem Tina živi. Vse mine. Prehitro. Od majhnega rada opazuje, ljudi. In že kot deklica je bila priča notranjemu spoznanju, da vsi tisti ljudje, ki jih družba časti, jim dodeljuje take in drugačne naslove, jim daje privilegije, sploh niso nujno tudi srčno dobri. Da za slednje niso pomembni nazivi. Srčna kultura največkrat nima zveze z ljudmi, ki so si z znanjem in imetjem zgradili avtoriteto. Ona išče srčno srečne zadovoljne, pomirjene. Ti so njen navdih. Globoko srečni, pravi: »Ne nujno samozadovoljni zaradi uspeha, dosežkov, imetja, ampak kaj bi ostalo, če vsega tega ne bi imeli?« Njeni svetilniki so ljudje, ki so v tem, kar so, našli svoj mir. In kako jih prepozna? »Taki ljudje, ki so mirni v sebi, imajo manj prisilnih gibov, živčnosti v telesu, močno so prisotni v trenutku, krasi jih sposobnost, da se posvetijo sočloveku. Vidijo in ne obsojajo. In ne govorijo v prazno.« Tina Košir je nekaj lepega. Doživeti jo in ji prisluhniti je darilo. Leta 1982 jo je rodila Manca Košir. Imeti hčer, kot je Tina, je za mater najbrž priložnost za večno učenje. Mami Manca pa je tista, ki ji je dala dovoljenje za avtentičnost.
Praznovanje praznikov v družbi, ki nas utesnjuje.
Kako se soočiti z neprijetnimi občutki na kakšnem praznovanju? Ko naše telo trpi, ampak mu ne prisluhnemo? Ko gremo na praznovanje, ker se tako spodobi, od nas pričakuje, a telo sluti nevarnost že dneve prej? Tina pravi, da kamorkoli že gremo, smo povabljeni ali pa če smo v vlogi gostitelja, se vprašajmo: nas stik z določenim človekom polni ali prazni? Smo ob njem lahko to, kar smo, ali se moramo pretvarjati, da smo nekaj drugega, da nas ima potem raje? Se dovolj zavedamo, da je naš čas dragocen? Se zavedamo, da imamo pravico družiti se z ljudmi, ob katerih nam je prijetno, se počutimo doma, pa čeprav to ni nujno naša družina? Toda kaj če smo se odločili, da vendarle gremo nekam, čeprav že vnaprej pričakujemo, da nam ne bo prijetno? Priročno orodje je ljubeča naklonjenost (glej okvirček z natančnejšim opisom meditacije.) Ljubezen do sebe. Pa smo spet tam, boste rekli. Da, »ljubezen te nikoli ne prazni, te pa narejena prijaznost,« pravi Tina in doda: »Ljudem se trudimo ugajati iz strahu, ne iz ljubezni, kot mislimo.« Ampak vsak odnos je svoja življenjska šola. »Katero koli pot bomo že ubrali, je nujno, da si ostajamo zvesti. Za nekatere to pomeni, da od mize vstanejo in grejo ven. Mnoge ljudi taka prisiljena srečanja izčrpajo, zato je nujno, da si po njih vzamemo čas zase, se spet povežemo s sabo, da si potem privoščimo družbo, ki nas polni, in objem, ki nas pomiri.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
