Neznanega dne na neznanem kraju in na neznan komunikacijski način je predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito na sestanek poklical drugega človeka v državi, Aleksandra Rankovića, podpredsednika SFRJ in takratnega »gospodarja« Udbe. Tito je namreč več mesecev zbiral podatke o aktivnostih Edvarda Kardelja. Razlog? Sum na zaroto, ki naj bi jo proti njemu pripravljal eden od najvplivnejših sodelavcev in najbolj uglednih članov partije. Ob koncu analize naj bi Tito, tako pravi dokument, ki ga je Josip Kopinič poslal Vladimirju Dedijerju, zaključil, da so sumi o sabotiranju Titove socialistične vizije Jugoslavije upravičeni in da je Kardelja treba odstraniti. Čeprav avtentičnost dokumenta ni potrjena, naj bi šlo za enega najbolj tajnih zapisov iz Titovega časa, ki ga je več let uspešno skladiščil tedanji policijski minister Stane Dolanc.
»Leko, poslušaj …«
Tito naj bi pogovor z Rankovićem začel takole: »Leko, poslušaj, Kardelj vojuje proti meni. Ne vem, kaj naj naredim. Ti si moj prijatelj in mislim, da bi bilo najbolje, da ga tvoji likvidirajo. Vem, da to ni po naše, vendar drugače ne gre.« Ranković naj bi bil presenečen nad takšno zahtevo, vendar se je hitro znašel in Tita odvrnil od likvidacije. »Stari, mislim, da to ni komunistično. To, kar si povedal meni, lahko poveš tudi Kardelju. To bi bilo komunistično. Mislim, da Edo tega ne bo razumel narobe. Če ne bo razumel, pa računaj na mojo pomoč,« je odgovoril Ranković. Tito se je, kot navaja dokument, na koncu pogovora strinjal z »Lekom«. Toda le nekaj mesecev pozneje je Kardelj odšel na lov v Srem. Tam je bil tudi Rankovićev človek Jovan Veselinov.
Najslabši partijski strelec
V Sremu so se konec januarja 1961 ob lovu na fazane sestali najvišji partijski funkcionarji. Priljubljeno in prijetno razvedrilo jugoslovanskih partijcev je prekinil incident, ko je eden od nabojev zgrešil fazana in v glavo zadel nikogar drugega kot Edvarda Kardelja. Čeprav so za lov na fazane uporabljali šibre, se je v Kardeljevi glavi znašla krogla, primerna za lov na medvede. Na srečo ideološkega arhitekta jugoslovanskega socializma se je izstrelek ustavil le nekaj milimetrov od malih možganov. Kmalu naj bi se tudi izvedelo, kdo je streljal. To je bil Jovan Veselinov, ki pa je slovel kot izjemno slab strelec. Tukaj se seveda postavlja vprašanje, zakaj so za atentatorja izbrali tako nezanesljivega eksekutorja. Kakorkoli, takoj ko si je Kardelj opomogel, je z družino odšel v London, o tem pa ni obvestil nikogar iz partije. Po več tednih kolebanja in premišljevanja se je vendarle vrnil v Jugoslavijo.
Konec neprijetnih govoric
Ker Kardelja več mesecev ni bilo na spregled, poleg tega se je šušljalo o njegovem begu v London, naj bi bilo Titu vse skupaj zelo neprijetno, zato je »tovariš Stari« organiziral nov lov, tokrat na gamse, na katerega je povabil Kardelja, Rankovića in Veselinova. Trije veljaki so tovariško pozirali na fotografiji, ki se je naslednjega dne pojavila na naslovnicah jugoslovanskih časopisov. Kljub zapletom se je Kardelj vrnil v vrh jugoslovanske politike, sodeloval pri rušenju Rankovića in neuradno postal Titov naslednik. Pomembno vlogo v jugoslovanskem političnem življenju je igral vse do smrti 10. februarja 1979.
