Ste že kdaj naročili sladico, ki je bila okrašena z oranžno jagodo, njen okus pa vam je bil nepoznan? Verjetno ste pomislili, da je to spet kakšen eksotičen sadež, pripeljan od daleč. Na policah s »superživili« lahko opazimo vrečke, na katerih so velike »rozine« in tudi cena ni prav nizka.
A niso rozine, temveč dragocene, z vitamini bogate in zelo okusne jagode, ki pa jih brez težav lahko pridelamo tudi na svojem vrtu. Enkratna mešanica okusov breskve, ananasa in melone je resnično nekaj posebnega. Preprosto gojenje pa je še dodaten razlog, da najdemo prostor na svojem vrtu tudi za to rastlino.
Na naših vrtovih že dolgo gojimo navadno volčje jabolko (Physalis alkekengii), ki mu po domače pravimo kar lampijončki. Gojimo ga samo v dekorativne namene, saj je kot češnja velik plod, bledo oranžne do močno oranžne barve sicer zelo bogat z vitaminom C, a neokusen. Perujsko volčje jabolko ali andska jagoda (Physalis peruviana), ki si počasi utira pot tudi na naše vrtove, pa ima užitne, zelo okusne jagode, prav tako bogate z vitaminom C, ne smemo pa zanemariti tudi visokih vsebnosti vitaminov A, B1 in B 3. Plodovi so rumene do oranžne barve, velikosti češnje, oviti v tanko kot iz pergamenta narejeno rjavkasto ovojnico v obliki lampijončka.
Perujsko volčje jabolko je bližnji sorodnik paradižnika in krompirja, saj ga botanično uvrščamo v družino razhudnikovk (Solanaceae). Prihaja iz Južne Amerike in je toplotno bolj zahtevna rastlina. Zato seme perujskega volčjega jabolka posejemo, tako kot paradižnik, na začetku marca v notranje prostore, sadike po ledenih možeh presadimo na vrt. Izberemo gredice, ki so ves dan obsijane s soncem. Rastlina se močno razraste, zato ji namenimo en kvadratni meter prostora. Pri presajanju na prosto dodamo v sadilno jamico dve pesti komposta ali dobro uležanega hlevskega gnoja. Tla ob sadiki zastremo s slamo. Rastlina ne potrebuje opore in tudi zalistnikov ni treba odstranjevati, saj vsak stranski poganjek bogato obrodi.
Perujsko volčje jabolko bolezni in škodljivcev pri nas za zdaj nima. Tudi krompirjeva oziroma paradižnikova pepelasta plesen mu na mojem vrtu, čeprav je raslo v neposredni bližini paradižnikov, ni prišla do živega.
Vsi poganjki nosijo najprej ljubke cvetove, ki so podobni paradižnikovim, pozneje pa se iz njih oblikujejo drobni zeleni plodovi, oviti v svetlo zelene lampijončke. Plodovi se počasi debelijo in spreminjajo barvo iz zelene v rumeno, celo oranžno. Tudi lampijonček se ob zrelosti plodu obarva rjavkasto. Plodove pobiramo celo poletje, pa vse do prve slane. Seveda jih je najboljše zaužiti kar surove, mimogrede, na sprehodu po vrtu, uporabne pa so še za sladice, kompote, marmelade, posušene kot rozine in še kaj.
