Pomnilniške kartice so nujno zlo pri celi vrsti modernih naprav. A kaj, ko so različne, »ta velike« niso ravno poceni, splet pa je poln mamljivih ponudb. Kaj storiti, da vas po domače ne »nategnejo«?
Profimedia
Kartice niso združljive; če naprava podpira SD, v njej SDXC ne bo delovala, pa čeprav se bo fizično prilegala reži. Tudi cena je lahko kazalec ponaredka.
Pomnilniške kartice ponarejajo, in to na veliko, preprosto zato, ker se jim izplača, kupec pa mora biti malone tehnični strokovnjak in pozoren na podrobnosti, da kakovostne originale loči od ponaredkov. Čeprav je več formatov in oblik kartic, so tačas daleč najbolj priljubljene tipa SD, natančneje »ta majhne«, ki nosijo oznake mikro SD, mikro SDHC in mikro SDXC. Ampak to je le del zgodbe, drugi del so oznake, ki pričajo o zmogljivosti kartice. A ker je velikost pomembna, začnimo z njo.
Amazon je sicer ugleden trgovec, a ker dopušča prodajo drugim v svoji trgovini, lahko tudi tam naletite na ponaredek. Pomaga, če prej preberete komentarje pod konkretnimi ponudbami.
Oznake so lahko zgovorne
Kartice zelo nazorno povedo, koliko podatkov »zdržijo«. Velikost prostora je povezana s ceno, »večje« so kajpada dražje in ravno te tudi največkrat ponarejajo. V nekaterih primerih se temu lahko izognemo, če vemo, koliko lahko oznake držijo. SD med 128 MB in 2 GB, SDHC med 4 in 32 GB ter SDXC od 64 GB pa tja do 2 TB. Torej bi moralo biti enostavno. Kartica z oznako SD in pripisom 64 GB je očitno ponarejena. Tozadevno velja tudi obratno, kartica SDHC ne more imeti le 2 GB. To pa govori še o nečem. Pozorni moramo biti predvsem pri nakupu »velikih« kartic, ponaredkov pri manjših je namreč občutno manj. A če vas vseeno »nategnejo«, čisto na suhem ne boste. Le manj prostora na njej vam bo na voljo. Morda bo kartica, ki obljublja 64, sprejela le 32 GB podatkov.
Ponarejanje se izplača, ker so velike in zmogljive kartice tudi drage. Če hočejo za neko kartico pol manj, kot je njena cena na trgu, potem je z njo gotovo nekaj »narobe«.
Ni pa pomembna le velikost
Naslednji pomemben podatek, roko na srce, prepogosto ga zanemarjamo, je zmogljivost kartice oziroma hitrost zapisa podatkov. Ta postaja vse pomembnejša, ako na primer želite na kartico snemati video ločljivosti 4K, ta pa je za kaj takega prepočasna. Številčne oznake »razreda« pričajo o najnižji hitrosti zapisa, ki jo kartica še omogoča. Višja je številka, kajpada dražja je kartica. Razred 2 omogoča hitrost 2 MB/s, kar je za večino modernih naprav za odtenek premalo, sledijo še razredi 4, 6, 8 in 10 z ravno toliko MB na sekundo. Poleg teh sta še dodatna razreda UHS 1 in 3, prvi z 10 ter drugi s 30 MB/s.
To so bistvene tehnične osnove pomnilniških kartic, ponaredki pa se od originalov lahko ločijo še po slabši kvaliteti izdelave, drugačni barvi ohišja in drugačnem »fontu« oznak na njih. Slednje pa lahko dejansko preverite le v trgovini, pa še to če imate s sabo kartico, za katero veste, da je stoodstotno originalna.
Splet leglo ponaredkov
Če se vseeno odločite za poceni ponudbo, potem lahko kartico preverite s programom H2testw, ki ga najdete na spletu. A po toči zvoniti je prepozno.
Kar zadeva slovenske spletne in klasične trgovine, lahko z gotovostjo trdimo, da ponaredkov v njih ne boste našli. Jih je pa verjetno nekaj med ponudbo iz druge roke na tozadevnih spletnih portalih. V tujih spletnih trgovinah, predvsem onih iz Kitajske, pa boste morali izredno pozorni. Pisec teh vrstic je bil pred meseci na Kitajskem, kjer je v trgovinah videl cele kupe kartic, ki so jih prodajali dobesedno "na kile", pa tudi one, ki so bile v originalnih ovitkih. Iskal je kartico, veliko vsaj 128 GB ter sposobno zapisovati video 4K med snemanjem tega. Ker gre za novejše kartice, so tudi ustrezno dražje in redkejše. Ko jo je našel in preizkusil, je ugotovil naslednje: količina pomnilnika je »štimala«, hitrost zapisa pa niti približno. Pa čeprav nič na kartici ni izdajalo, da ne omogoča tistega, kar obljublja!
