Ivan Grozni se je držal tega pravila in postal eden najbolj osovraženih tiranov, ne samo na ruskem dvoru, temveč v svetovni zgodovini.
Smrti prve žene Anastazije ni mogel preboleti
Zgodovinarji nimajo lepega mnenja o njem. Zanje je neobrzdani nasilnik, kruti diktator, njegovi pametni vladarski prebliski so se spremenili v paranoično norost. Ko je bil star tri leta, mu je umrl oče, Vasilij III. Po njegovi smrti je postala regentinja njegova žena Jelena Glinska. Ruski velikaši (bojarji) je niso marali, ker je bila iz Litve, z Litvo in Poljsko je sklenila mir in skušala uvesti gospodarske reforme. Umrla je leta 1538, zgodovinarji trdijo, da so jo zastrupili.
Ivanovo otroštvo se je spremenilo v nočno moro, gledal je, kako sta se za oblast potegovali dve dinastiji bogatašev: Šujski in Belski. Vodilni državni in cerkveni velikaši so se odločili, da bo postal car Ivan IV. Ta se je stalno izvlekel iz kremeljskih soban, s prijatelji popival, s konji divjal čez glavni trg, mendral po ljudeh, ki se niso uspeli pravočasno umakniti. Ko si je nadel carsko krono, si je moral izbrati tudi prvo ženo.
Najprej se je ogledal za tujkami, ženskami iz evropskih prestolnic, vendar z nobeno ni bil zadovoljen. Odločil se je za Anastazijo Romanovno Zaharijevo (1530–1560), ki je bila iz dinastije znanih Romanovih in prava moskovska lepotica, pametna in umirjena. Rodila mu je šest otrok, samo dva sta doživela polnoletnost: Dimitrije je umrl po nesreči, star dve leti, Ivana je ubil oče, ostal je samo Car Fjodor I. Ob Anastaziji se je Ivan IV. umiril, postal je znosnejši, začel se je ukvarjati s politiko. Uvedel je reforme, prvič se je sešla ruska skupščina leta 1549. Sklical je sinod Ruske pravoslavne cerkve, da bi določili skupne smernice na področju celotne Rusije. Uvedel je prvo tiskarno in poskusil razširiti trgovske vezi s sosedi. To se mu ni posrečilo, k Rusiji pa je pridružil Kazanski in Astrahanski kanat.
V zasebnem življenju so ga začele tepsti nevšečnosti. Prepričan je bil, da so njegovo mater zastrupili. Njegovega sina in prestolonaslednika Dimitrija je po nerodnosti ubila njegova dojilja. Tudi smrt njegovega gluhonemega brata Jurija je bila za Ivana sumljiva. Ko mu je umrla njegova oboževana žena Anastazija (1560), je za njeno smrt obtožil bojarje in jih nekaj dal usmrtiti. Nekoč je pripeljal skupino bogatašev, jih zaprl v ograjen prostor in izpustil nanje medveda. Ljudje v njegovi bližini so umirali od strahu, on pa se je smejal in užival. To je bil začetek njegove paranoje, strah pred spletkami na carskem dvoru. Začeli so ga klicati Ivan Grozni.
Ivan Grozni tudi z drugo in tretjo ženo ni imel sreče
Ivan je zbolel, zagrozil je, da bo odstopil, če mu skupščina ne bo dala večje oblasti. Dobil jo je. Zaprl se je v svoje sobane, hodil po njih kot duh, njegove sence so se vlekle po zidu kot prikazni. Bojarji so se ga začeli bati, izogibati. Ivan je bil prepričan, da vsi pripravljajo zoper njega zarote. In spomnil se je duhovnikovih besed: začel je odstranjevati okrog sebe vse, ki jim ni verjel. In verjel ni nikomur. Leta 1561 je opazil lepoto Marije Temrjukovne (1544–1569) in se z njo čez nekaj mesecev poročil. Mlado dekle je Ivan Grozni obravnaval kot spolni objekt.
Z njo je poležaval v postelji, da se je Marija vživela v njegov stil življenja, vzljubila je intrige, odobravala nasilje. Bojarji so se je bali: razširili so čenče, da Marija želi ubiti carja Ivana. Seveda so govorice prišle do Ivanovih ušes. »Če je to res, nihče več ne sme k njej!« je ukazal stražarjem. Kremelj se je za carico spremenil v mučen zapor. Ko je Marija leta 1569 umrla, nihče ni poznal vzroka njene smrti. Stanovalce dvora je začel od strahu oblivati znoj.
Car je financiral lastne vojaške enote. To so bili opričniki, ki so v črnih oblekah, dolgih plaščih in na črnih konjih jahali po državi in sejali smrt. Na kapah so imeli simbol, znak pasje glave. Leta 1750 so v Novgorodu pobili več kot tisoč prebivalcev, ker je tako hotel Ivan Grozni ustrahovati Rusijo. To je bil čas, ko so krimski Tatari premagali opričnike, prišli do Moskve in jo požgali. Ivan Grozni je ugotovil, da je vojska, sestavljena iz opričnikov, nesposobna.
Ukinil jo je, prepovedal je izgovarjati celo njeno ime. Leta 1571 se je znova oženil. Da bi pozabil na poraze in neuspehe, si je poiskal novo sopotnico. Izbral je lepotico Marfo Sobakinovo (1552–1571) in takoj objavil poroko. Na svatbi se je nenadoma pojavil Michael Temrjuk, brat umrle carice Marije. Prerinil se je do carskega para in Marfi ponudil okusno suho sadje. Vzela ga je, poskusila, kmalu zatem pa je začela hujšati, saj ji je bilo nenehno slabo. Čez nekaj tednov je umrla. Njena smrt je Ivana zelo prizadela. »Nataknite ga na kol!« je kričal Ivan Grozni. Ni verjel v Michaelovo nedolžnost. Trdil je, da so ga k temu nagovorili bojarji. Želja po maščevanju je bila nepotešena. Dal je pobiti vse, o katerih je dvomil, vmes so bili tudi ženini sorodniki.
Ivan Grozni je ubil lastnega sina
O usodi naslednjih njegovih žena ni kdo ve kako izčrpnih podatkov. Svojo četrto ženo je Ivan Grozni ugledal v pravoslavni cerkvi. Ta se je upirala četrti poroki, vendar je na koncu popustila. Ivan Grozni se je predstavil novi ženi Ani Koltovski kot spokornik. Prosil jo je za razumevanje: obljubil je, da se bo mesec dni ob jutranji molitvi stokrat priklonil. Po dveh letih je car Ivan Grozni spodil ženo v samostan. Trdil je, da je neplodna.
V tem času je podpisal mirovni sporazum z Litvo (1581), ki pa mu ni prinesel nobene koristi. Edina ozemeljska ekspanzija je bilo osvajanje Sibirije. Leta 1581 pa je Ivan Grozni opazil sinovo ženo, ko se je sprehajala po carskih dvoranah nepristojno oblečena. Da bi pokazal, kaj misli o tem modnem kriku, jo je besen brcnil v trebuh, da je Jelena Šeremetjeva doživela prezgodnji porod. Ko je njen mož, carjev sin Ivan Ivanović, slišal, kaj se je zgodilo, se je ostro sporekel s svojim očetom Ivanom Groznim. Ta ni prenesel nobene kritike, v besnem napadu ga je začel tolči s kovinsko palici po glavi, da je sin nekaj dni pozneje zaradi teh ran podlegel. Ivana Groznega je sinova smrt zelo pretresla. Med pogrebnim mimohodom je car od žalosti z glavo nenehno udarjal ob sinovo krsto.
Šesto ženo, lepo Vasiliso, je dal živo zakopati
Da bi se potolažil, pozabil na sinovo naključno smrt, je poiskal novo, peto žensko. To je postala Ana Vasilščikova, ki je ob Ivanu Groznem vzdržala samo tri mesece. Tudi njo je car poslal v ženski samostan in zaprl za njo za vselej vrata v normalni svet. Ivan Grozni je iskal v številnih ženskah novo tolažbo. Skozi njegovo spalnico so romale ženske, mlade device, izkušene prostitutke, hčerke plemičev in navadne sobarice, dokler se mu ni oko zaustavilo na prikupni konkubini Vasilisi Melentjejevi.
Ko je nekega dne zalotil v svoji spalnici njenega ljubimca, je od besa, užaljenosti, ljubosumnosti pobesnel … Že naslednji dan so iz dvorca odnesli dve krsti. V prvi je bil umorjeni ljubimec, v drugi lepa carica Vasilisa. Bojarji so po Kremlju šepetali, da je neprištevni car Ivan Grozni dal svojo šesto ženo, lepo Vasiliso, živo zažebljati v krsto!
Sedmo ženo je dal utopiti v zamrznjenem ribniku
Ko se je v njegovem življenju pojavila kneginja Marija Dolgorukova, je bil Ivan Grozni že plešast, videti je bil dvajset let starejši, kot je bil v resnici. Bil je vse bolj nezaupljiv, zloben, maščevalen, predstavil se je kot sarkastični tiran do žensk in neprizanesljiv car do ruskega ljudstva. Bil je prepričan, da je končno našel žensko, s katero bo lahko užival v miru in starosti. Toda zakon je trajal komaj en dan.
Zjutraj po poročni noči je car poklical svoje sluge in jim glasno ukazal: »Izsekajte luknjo v zamrznjenem ribniku!« Potegnil je ženo iz postelje, jo dal privezati za sanke, udaril konje s palico, da so se pognali v dir čez ledeno ploskev jezera, in potem zadovoljno gledal, kako je led pod sanmi popustil in kako se je mlada nevesta pogrezala v hladno vodo, kričala, prosila za usmiljenje, dokler ni utonila. Baje ni bila nedolžna in car je bil zaradi tega strašno razočaran.
Zadnja šahovska poteza je bila smrt
Poslednja, sedma žena je bila Marija Nagajova, ki je svojega moža preživela in umrla za samostanskimi zidovi tam nekje okrog leta 1608. Rodila mu je sina Dimitrija. Ivan Grozni je bil sedemkrat oženjen, tri njegove žene so umrle, s tremi se je razšel, ena ga je preživela in postala vdova. Ivan IV. Grozni zadnja leta svojega življenja ni našel miru. Taval je po carskih sobanah, kot da išče samega sebe še iz časov, ko je bil pošten mladenič, zaljubljen v svojo prvo ženo Anastazijo. Hodil je po Kremlju in baje zavijal kot stekel pes. Zgodovinarji so odkrili, da je pisal pesmi, zanimiva, pametna pisma.
Leta 1584 ga je dohitela smrt. Nekateri trdijo, da so ga zastrupili, drugi, da ga je zadela kap, ko je igral šah s svojim svetovalcem Bogdanom Belskim. Tako je trdil tudi angleški veleposlanik na carskem dvoru, ki je prvi potrdil carjevo smrt. Mnogo let pozneje je ruski slikar Ilja Rjepin naredil znamenito sliko: Car Ivan Grozni in sin Ivan, pisatelj Aleksej K. Tolstoj pa je napisal roman z naslovom Smrt Ivana Groznega. Veliko filmsko fresko o njem je zrežiral Sergej Eisenstein, posnel je carjevo mladost, potem drugi del filma, v katerem ga je predstavil kot tirana, zadnjega pa ni nikoli dokončal.
